Tej vladi lahko očitamo marsikaj, ampak na moji top lestvici za lase privlečenih očitkov je po novem v vodstvu ta, da nas je Janez Janša prejšnji teden zaspamal s procepilnim pismom.
Problem bi naj bil v tem, da je s pošiljanjem epidemične epistole na domače naslove kršil našo pravico do zasebnosti. Ali kot se je izrazil nek fanatik: to je bil "vdor v domove državljanov".
Več pravnih in privatnih oseb — na čelu z Inštitutom 8. marec — ga je zato prijavilo info pooblaščenki, ta pa se je odločila, da bo kabinet moral v postopku "pojasniti pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov naslovnikov pisma ter način obdelave in obveščanja posameznikov o obdelavi njihovih osebnih podatkov" — rekoč, da "gre za vprašanje skladnosti z GDPR, po katerem mora biti vsaka obdelava osebnih podatkov zakonita, poštena in transparentna".
Give him a fucking break! (Pa nam tudi, prosim …)
Sortirano
Sam pisma kdo ve zakaj nisem dobil, sem si ga pa v študijske namene izposodil. No, saj mi ga ne bo treba vrniti. Ročno mi ga je namreč forwardirala oseba, ki se je znašla med prejemniki popolnoma brez veze: bila je ne samo že trikrat cepljena, ampak tudi ne praznuje "blagoslovljenih" božičnih praznikov, niti "ponosno" dneva samostojnosti in enotnosti in nenazadnje tudi ne podpira te vlade in ne voli SDS.
S 4544 znaki odločno predolgega teksta, ki ga je kuvertiral Janez Janša, se ne bom podrobneje ukvarjal, ker se mi ne zdi bistven. Do te Janševe komunikacije nočem biti preveč kritičen. To je pač čisto njemu in tej vladi podobno, bog pomagaj. Domnevati si pa upam, da se pisma večini naslovnikov ne bo dalo brati. Vsaj ne podrobno ali celo v celoti. Ampak recimo, da so ga poslali z najboljšimi nameni.
Kar pa žal ne pomeni, da bo pismo imelo kaj bolj omembe vreden učinek kot recimo tisti prismojeni prelet letal 1. junija 2020 ali aplikacija #OstaniZdrav.
Podvrsta politične korektnosti
Domnevna spornost pošiljanja je za moje pojme posledica sprevržene pravniške mentalitete picajzlarskega sklicevanja na paragrafe. To dovolj dobro opisuje beseda črkobralstvo, vendar se mi zdi stilno neustrezna, saj gre za povsem nov, novodoben, novokomponiran fenomen.
Po mojem je to podvrsta politične korektnosti, cepljene (no pun intended) na kolektivni egoizem in obsedenost s pravno državo, pa seveda na državljansko kljubovalnost. O tem imajo praviloma največ povedati tisti, ki govorijo o solidarnosti, enakosti, pravičnosti, pravicah in povezanosti, zdravi pameti, svobodi in svobodi govora in drugih alelujah — medtem ko v isti sapi ravnajo ravno nasprotno.
Trditi, da Janša oz. njegov kabinet ni imel pravne podlage za naslavljanje prejemnikov pisma, je nekako tako, kot mahati s človekovo pravico svojega otroka, da se mu v šoli ni treba testirati, ker da je to vdor v njegovo telesnost. Še huje! Pravzaprav te zmešane starše bolj razumem kot pa protivladne odpiralce poštnih nabiralnikov.
Da ne prihaja do zlorab
GDPR naj kar bo, seveda, ker nam lahko pride še kako prav. Toda ali nismo dovolj pametni, da bi lahko vedeli, kdaj in za kaj nam lahko pride prav, kdaj in za kaj pa ne? Ne bi nam namreč smel priti prav za sesuvanje enkrat za spremembo nič krivega predsednika vlade, ki je z očitno dobrimi nameni — četudi nespretno, kar pa pri tem ni niti najmanj važno — poslal na nas osebno naslovljeno pisemsko pošiljko, kakršnih tedensko dobivamo na kile, tudi z neprimerno bolj butastimi ali vsaj irelevantnimi vsebinami.
Domnevna spornost pošiljanja je za moje pojme posledica sprevržene pravniške mentalitete picajzlarskega sklicevanja na paragrafe
Absurdno je z argumentom nespoštovanja GDPR napadati predsednika vlade samo zato, ker nam gre pač na živce in ker se je tokrat na nas obrnil po pošti, ne pa po televiziji ali Twitterju, kjer ga tudi nič bolj ne prenašamo (in to še bolj upravičeno).
GPRS in pravna država nasploh sta tu zato, da ne prihaja do zlorab. A če je tako kot v tem nesrečnem primeru evidentno, da očitano dejanje ni bilo storjeno z namenom zlorabe, temveč dobronamerno, potem nima nobenega smisla, da se ljudstvo začne usajati zaradi smešne domnevne kršitve, ki v resnici to sploh ni.
Informacijska pooblaščenka pa bi tudi lahko vedela, kdaj sme izkoristiti svojo diskrecijsko pravico odločanja, ali bo domnevno kršitev sploh vzela v presojo. Ne bi se čudil, če boi kozlovska sodba prišla še do Ustavnega sodišča — to pa bi odpiranje kaslcev z nezaželeno pošto izenačilo z vladanjem z odloki namesto z zakoni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
