(POGLED) Državniki in safari

Vlada je predstavila dopolnjeno nacionalno strategijo cepljenja, ampak pri tem ima težavo, ker ni na voljo dovolj cepiva. Kot smo že videli, je lahko na papirju vsaka strategija dobra, a se sesuje, ko farmacevtske korporacije, katerih cepivom so v Evropski uniji prižgali zeleno luč, sporočijo, da ne bodo mogle dobaviti dogovorjenih količin. To ni samo težava slovenske vlade, temveč se z njo sooča večina držav, jo pa rešujejo na različne načine. Že v prvem valu epidemije lani je postalo jasno, da solidarnostni principi v EU delujejo samo v mirnem času, takoj ko se zadeve zaostrijo, pa vsaka država poskrbi najprej zase. Vedno več držav tudi zdaj nabavlja cepivo izven skupnih evropskih naročil. Nemci so tako že sklenili ločeni dogovor s Pfizerjem, Nizozemci odkupujejo cepiva tudi od drugih držav članic unije. Medtem ko je pri nas za koordinacijo cepljenja zadolžen človek, ki se je še pred kratkim javno norčeval iz ruskega cepiva in slovenske državljane ponj pošiljal v Srbijo, se je madžarski predsednik vlade pred nedavnim cepil s kitajskim cepivom. Avstrijski kancler pa je napovedal, da njegova država v prihodnje glede tega več ne računa na EU, temveč bo naslednjo generacijo cepiv razvijala z Danci in Izraelci. Tako ravnajo pravi državniki, medtem ko mi pohlevno čakamo samo na tisto, kar nam odredijo v Bruslju. V znanosti štejejo samo rezultati, zato bi se morali v takšnih časih pri razmišljanju distancirati od evrocentrizma, ki nam je, najsi to priznamo ali ne, inherenten tudi takrat, ko smo prepričani, da na zadeve gledamo objektivno, kar se je na neki način manifestiralo tudi skozi besede zdaj že bivšega vladnega govorca. V nasprotnem primeru si lahko zameglimo sicer jasno sliko glede tega, da pošiljke cepiv še vedno prihajajo prepočasi. To so bili že pred časom primorani spoznati v državah, v katerih se pri nabavi niso mogli zanašati na nadnacionalne povezave. Hkrati znanost opozarja, da smo v dirki s časom, saj vedno nove mutacije virusa pred nas postavljajo vprašanja o negotovi prihodnosti, ki presegajo samo težave medicinske narave.

Vsaj tako pomembna kot zdravstvena slika prebivalstva bo socialna podoba države, ki nas bo pričakala ob koncu epidemije. Podjetniki v večini primerov priznavajo, da jim je vladna pomoč olajšala težave, a se pri tem ne slepijo. Pravo stanje v državi se bo pokazalo, potem ko bo nakazana zadnja subvencija za čakanje na delo in in bo izplačan zadnji evro drugih ukrepov iz protikoronskih paketov. To je trenutek, proti kateremu se obrtniki in mali podjetniki ozirajo s strahom, saj so realni. Na podlagi izkušenj dobro vedo, kolikšno povpraševanje po njihovih izdelkih in storitvah lahko pričakujejo v določenih lokalnih sredinah. Tako tudi predsednik pomurske obrtne zbornice izpostavlja, da je izjemen dvig povpraševanja med državljani ob vnovičnem zagonu nekaterih dejavnosti posledica denarja, ki se je v času vsesplošnega zaprtja nabral v gospodinjstvih, zato se sprašuje, kaj bo sledilo, ko bodo ti kupčki splahneli, državne pomoči pa ne bo več.

Ko povežemo ta dejavnika na širši ravni, je jasno, zakaj v nekaterih državah ne morejo več čakati. Tretji val namreč ne grozi samo s tem, da bo spet napolnil bolnišnice, temveč lahko kot cunami odplakne njihove ekonomije in z njimi povezane politično-gospodarske strukture. To je tveganje, ki ga ne morejo sprejeti. Tveganje, ki se v danem trenutku zdi manjše od tveganja ob uporabi cepiva brez odobritve evropske agencije za zdravila.

Medtem ljudje postajajo nervozni in se vznemirjajo ob zadevah, ki sicer ne bi bile deležne tolikšne pozornosti. Tokrat javnost razburja dejstvo, da si vedno več premožnih Slovencev krizne čase lajša z dopustovanjem na različnih eksotičnih lokacijah. Nekateri pri tem hitijo z zaključki, da je za razburjenje spet kriva pregovorna slovenska nevoščljivost, a se tokrat motijo. Epidemija je poleg težav zdravstvenega sistema razgalila še eno veliko težavo slovenske družbe - vedno večjo socialno razslojenost. Ta je obstajala že doslej, vendar ni bila tako očitna, saj so si tudi finančno šibkejši sloji prebivalstva lahko privoščili številne dobrine, vključno s potovanji, ki so bila pred epidemijo vse bolj dostopna. Prepad med dvema slojema državljanov je zazijal zdaj, ko nekateri teh dobrin niso mogli uživati, ubogljivo niso upali pogledati niti izza občinskih meja, medtem ko so se drugi nastavljali sončnim žarkom na daljnih celinah in uživali v dejavnostih, ki simbolizirajo brezobziren elitzem, kot je lov na safariju. Ampak tokrat niso bile slike palm in turkizne vode tiste, ki so razburile ljudi, temveč jih je zabolelo spoznanje, da v državi obstaja skupina ljudi, ki se požvižga na pravila, sami pa ne morejo biti del te skupine.