(POGLED) Evropejci so se znašli v veliki dilemi

Covid-19 je svetovne velesile spremenil v tarčo posmeha. Ameriški predsednik Donald Trump je obljubil, da bo "Ameriko spet naredil veliko", toda način, kako njegova administracija obvladuje pandemijo, je vse prej kot dober. Kitajski predsednik Xi Jinping pogosto govori o "kitajskih sanjah", toda njegov odziv na krizo zaradi covida-19 temelji na algoritmičnem avtoritarizmu. Evropejci, ki multilateralizem pogosto podpirajo le z besedami, pa so pandemijo pričakali z zaprtimi mejami in rešitvami na ravni držav, namesto da bi prevzeli vodilno vlogo pri globalnem odzivu.

Dejansko nas covid-19, kar zadeva Evropo, sili k poglobljenemu razmišljanju. Sanje o na pravilih temelječi mednarodni ureditvi z Evropo v središču po hladni vojni so se razblinile, EU pa zdaj doživlja filozofski in geografski šok. V filozofskem smislu se Evropejci soočajo z dejstvom, da je surova moč - in ne pravila - glavni dejavnik, ki določa današnjo globalno dinamiko. V zadnjih treh letih so lahko Evropejci opazovali, kako sta se dve njihovi največji trgovinski partnerici spremenili iz zagovornic globalizacije v vodilni podpornici ločevanja.

Ker si ne ZDA ne Kitajska ne želijo konvencionalne vojne, sta začeli obe državi kot orožje uporabljati regionalne in globalne institucije. Medtem ko ZDA politizirajo tisto, kar je nekoč veljalo za javno dobro, vključno s finančnim sistemom, medbančnimi transferji, Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), Mednarodnim denarnim sistemom (IMF) in internetom, Kitajci vse pogosteje uporabljajo državno pomoč in strateške investicije za manipuliranje s trgi in spodkopavanje Zahoda na ključnih področjih.

Geografski šok je posledica dejstva, da je globalna politika zdaj osredotočena na Azijo in ne na Evropo. Med hladno vojno in takoj po njej je bilo videti, kakor da evropska regionalna ureditev in globalna ureditev pod taktirko Zahoda krepita druga drugo. To je ustvarjalo pristen občutek transatlantske skupnosti in skupnih vrednot, pri čemer je Evropa služila kot prva bojna črta v ameriško-sovjetski tekmi. Evropa je bila pomembna - in vsi tedanji ameriški predsedniki so posvečali veliko pozornosti evropskim zadevam.

Toda kitajsko-ameriško rivalstvo je to pozornost preusmerilo stran od evropskih vprašanj, medtem ko je zaradi umika ZDA z Bližnjega vzhoda, Balkana in iz vzhodne Evrope nastala vrzel, ki se jo zdaj na vso moč trudita zapolniti Turčija in Rusija. V 90. letih preteklega stoletja so Evropejci domnevali, da se bodo te druge sile lahko prilagodile evropski regionalni varnostni ureditvi, katere glavna stebra sta Nato in EU. A v preteklem desetletju je sanje o evropski unipolarnosti zamenjala realnost multipolarnosti. Ta dvojni šok - nenadni premik s pravil na moč in z Evrope na Azijo - pretresa evropski koncept ureditve. Evropejski načrti za regionalne in globalne dogovore za druge niso več tako pomembni. Namesto da bi bil evropski pravni red del širšega zahodnega varnostnega okvirja, je z njim vedno bolj v konfliktu.

Evropejci so se torej znašli v dilemi. Po eni strani so še vedno odvisni od ZDA, da bodo še naprej branile globalno varnostno ureditev. Ohranitev tega dogovora od Evrope očitno zahteva, da prevzame večjo odgovornost za svojo regionalno obrambo in se tesneje poveže z ZDA pri soočanju s Kitajsko. Kratkoročno utegne biti Kitajska lepilo, ki bo držalo skupaj transatlantsko partnerstvo, zlasti ker so Američani in Evropejci v enaki meri zaskrbljeni zaradi sedanjega kitajskega gospodarskega modela in kršitev človekovih pravic v tej državi.

Toda po drugi strani je evropska regionalna ureditev pod velikim pritiskom zaradi ameriško-kitajske globalne tekme. ZDA so vse maj prisotne na geopolitičnih prizoriščih, ki pomenijo veliko nevarnost za Evropo. Hkrati se ZDA pod vodstvom Trumpa ne posvetujejo več z evropskimi vladami o svoji zunanji politiki, niti ko se ta nanaša na države, kot je denimo Irak, kjer so nameščeni tudi vojaki iz evropskih držav. Še huje je, da so začele ZDA na veliko institucij in pravil, zasnovanih za evropocentrični svet, gledati kot na ovire v svojih konfrontacijah s Kitajsko.

Trumpova administracija je odstopila od mnogih dolgoletnih multilateralnih sporazumov o nadzoru nad orožjem, češ da ti omejujejo ZDA, medtem ko Kitajski dopuščajo, da počne, kar je je volja. V prihodnjih mesecih bodo evropski voditelji morda prisiljeni sprejeti odločitev, ali bodo vztrajali pri teh sporazumih ali ohranili odnos z ZDA, ko gre za varnost (nadzor nad oboroževanjem), gospodarstvo (pravila trgovanja), tehnologijo (5G, polprevodniki itd.) in podnebna pogajanja.

Ameriške predsedniške volitve 3. novembra bi lahko spremenile pravila igre v transatlantskih odnosih. Če bi volitve dobil Trump, bi bila Evropa v prihodnje še bolj prepuščena sama sebi. A tudi če bi zmagal Joe Biden, kar bi omogočilo obnovitev transatlantskih pogajanj, prihod nove administracije ne bi prinesel dolgoročne spremembe ameriških prioritet niti ne bi zmanjšal predanosti ameriške javnosti nacionalni suverenosti.

Ko je francoski predsednik Emmanuel Macron lani izjavil, da je Nato "možgansko mrtev", je s tem izrazil bojazen, ki jo v sebi nosijo mnogi evropski voditelji: da unipolarno, evropocentrično, na pravilih temelječo ureditev zamenjuje četverokotnik kaosa, ki ga sestavljajo Kitajska, Rusija, Turčija in Trumpove ZDA. V okviru priprav na to možnost bodo morali evropski voditelji opustiti prepričanje, da je geopolitika skupek stalnih zavezništev in institucij. Da bi obranili vrednote in interese EU, bodo morali prevzeti večjo diplomatsko odgovornost za regionalno varnost ter vizavi Rusiji in Turčiji voditi politiko, ki bo mešanica odvračanja z zastraševanjem in dialogov.

V okviru svoje nove strategije bo morala EU zagotoviti močno vojaško komponento, čeprav bodo njeno najmočnejše zunanjepolitično orožje še naprej trgovina, tehnologija in regulacija. Namesto da Nemčijo poziva, naj svoje izdatke za orožje poveča na dva odstotka BDP, bi jo morala prositi, naj preostalih 98 odstotkov svojega gospodarstva uporabi kot sredstvo za varovanje evropskih interesov na področju trgovine in drugih ključnih vprašanj.