(POGLED) Il Piccolo - majhen časnik, velik vpliv

Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Ta rek, ki je zagotovo star nekaj stoletij in ga številni avtorji v raznih verzijah spreminjajo, mnogi pa ga vežejo na vzpon protestantizma v Evropi, je zelo pogosto uporabljen in si ga tokrat tudi sam sposojam. Na to sem pomislil prejšnji petek, 22. oktobra, ko sem vzel v roke tržaški italijanski dnevnik Il Piccolo. Naslovnico je krasil z velikimi črkami izpisan naslov: Italija - Slovenija, evropski duh. Pod njim je bila velika slika predsednikov Italije in Slovenije, Sergia Mattarelle in Boruta Pahorja, ki sta si na goriškem Trgu Evrope podajala roko.{infobox-quote_full}174981{/infobox-quote_full}

O dogodku samem je bilo veliko povedanega in še več napisanega; ne bom ga torej obnavljal, ampak se želim zaustaviti pri omenjeni naslovnici.

Dnevnik Il Piccolo je leta 1881 ustanovil novinar Teodoro Mayer. Bil je pripadnik tržaške judovske skupnosti, njegova mati italijanska judinja, oče madžarski jud. Ko je njegova družina zašla v finančne težave, se je Mayer posvetil novinarstvu. Vključil se je v iredentistično gibanje, ki se je zavzemalo za priključitev Trsta k Italiji in Il Piccolo (majhen, v slovenščini) je postal glasilo tega dela tržaške buržoazije. To je ostal dolga leta.{api_embed_photo}720752{/api_embed_photo}

Po prvi svetovni vojni je Il Piccolo pridobil izrazito protislovensko in protihrvaško podobo. Bil je pač glasilo italijanskega Trsta; spomniti se moramo, da je bil takrat požgan slovenski Narodni dom, še preden je bil fašizem na oblasti. Mayer je bil sprva nekoliko zadržan, ker tržaški nacionalisti niso povsem zaupali Benitu Mussoliniju, saj je slednji izhajal iz socialistične stranke, ampak to je bilo kratko obdobje. Il Piccolo je kmalu postal trobilo fašističnega režima in sam Mayer se je, menda leta 1929, včlanil v fašistično stranko. Vendar mu to ni jamčilo prihodnosti.

Ko je Italija sprejela rasno zakonodajo, ki je med drugim judom prepovedovala lastništvo podjetij, mu je Mussolini zagotovil mirno prihodnost, vendar ga je prisilil, da je Il Piccolo prodal takratnemu uredniku Rinu Alessiju. Mayer je umrl leta 1942, dnevnik pa je že prej postal radikalno fašistično glasilo. V celoti je podprl najprej Mussolinija in po kapitulaciji Italije nemške okupatorje, ki Trsta niso vključili v italijansko socialno republiko, ki je nastala na pogorišču fašistične Italije, ampak so jo priključile Tretjemu rajhu, ker je pač Hitler želel dostop do Jadranskega morja, v Trstu pa je odprl edino uničevalno taborišče na ozemlju nekdanje (in sedanje) Italije.

Po koncu druge svetovne vojne je bil Il Piccolo na okopih boja za pripadnost Trsta Italiji. Rino Alessi je takrat vodenje časopisa pustil sinu Chinu. Ta je povzdigoval in podpihoval vse protijugoslovanske in protislovenske dejavnosti, zaničeval je pripadnike slovenske manjšine, ki se je takrat zavzemala najprej za priključitev Trsta Jugoslaviji, nato pa za zaščito slovenske manjšine. Tedaj je v neki satirični prilogi, ki je izhajala ob ponedeljkih, zelo žaljivo obravnaval Slovence, ki jih je upodabljal z izmišljeno figuro, imenoval jo je Mirko Drek. To je trajalo kar nekaj desetletij in se zaostrilo po letu 1975 s podpisom Osimskih sporazumov, ki jim je Il Piccolo nadel naziv "zloglasna kupčija". Takrat je nastala Lista za Trst, postala je glavna stranka v Trstu, izvolila župana, svoje poslance in celo evropskega poslanca, sovraštvo do Slovencev pa je bilo ena od pomembnih programskih postavk tega političnega gibanja.{api_embed_photo}720754{/api_embed_photo}

Toda v Rimu jim je prekipelo. Ne zaradi Slovencev, ampak predvsem zaradi italijanske zunanje politike. Italija ni podpisala Osimskih sporazumov zaradi prijateljstva z Jugoslavijo, ampak predvsem zaradi pritiskov Washingtona za normalizacijo odnosov in dokončno določitev meje po sprejetju helsinške listine. In tako je Alessi za velik denar prodal Il Piccolo italijanski založbi, ki je lastnica več velikih dnevnikov. Lastništvo se je še nekajkrat spremenilo in Il Piccolo je danes v skupini GEDI, ki je med drugim lastnica velikega državnega dnevnika La Repubblica.

Sicer pa tudi potem ni šlo vse kot po maslu. Kar nekaj časa je Il Piccolo postrani gledal na Slovenijo, med drugim je podpiral ovire, ki so jih nekateri italijanski politiki nastavljali vstopanju Slovenije v Evropsko unijo. V zadnjih letih se je to spremenilo. Za to ima v Sloveniji nedvomno veliko zaslug predsednik Borut Pahor, na italijanski strani pa zadnja dva predsednika republike, Giorgio Napolitano in Sergio Mattarella. Vendar bi bilo brez podpore medijev, predvsem edinega tržaškega italijanskega časnika, tudi to delo težko. Preteklo leto v Bazovici, letos pa v Gorici je prevladal evropski duh; vsem, ki se s politiko tako ali drugače ukvarjamo, je to popolnoma jasno, za ljudstvo pa je pomembno, kaj o tem pišejo mediji, ki jim ljudje zaupajo. In Il Piccolo je nedvomno tak časnik; vsi ga malo kritizirajo, pravijo mu "bugiardello", lažnivček, ampak dejstvo je, da ga večina Tržačanov bere in mu tudi verjame. Tisti naslov o evropskem duhu pomeni veliko več kot deset političnih srečanj na vrhu.