V prvem letniku gimnazije smo s sošolci že kmalu po začetku šolskega leta spisali pismo, nekakšno peticijo, poziv razredničarki, naj spremeni odnos do nas, sicer bomo zahtevali menjavo. Bila je nespoštljiva, delila nam je očitke, češ da mora zaradi nas biti popoldan v šoli. Kakor da smo mi, ki smo bili del množične generacije, v kateri nas je bilo v prvem letniku za kar sedem razredov, sestavljali urnike. Učiteljica se je nato nekoliko unesla, čeprav je bila še zmeraj kdaj žaljiva, zlasti do tistih, ki jim snov ni šla. A nekako smo zmogli do konca.
Pri tem je pomembno predvsem, da smo se uprli, se povezali za skupni cilj takrat še med seboj neznani petnajstletniki povsem sami. Brez skupnega roditeljskega sestanka, uradnih pritožb, groženj staršev šoli z odvetniki in podobnega. Pa je bilo to še v časih, ko te je starš najprej vprašal, kaj si ti ušpičil v šoli, ne, kaj je učitelj naredil. Ta je bil avtoriteta, šola in znanje najvišje na lestvici vrednot. A kljub temu nismo bili zaslepljeno pohlevni, nekritični do slabih učiteljev. Kakor še tudi danes mladi niso nekritični, vedo, kdo je dober učitelj in kdo slab, kakor je ne nazadnje v vseh poklicih.
Zato pa sedaj v veliko primerih ravnamo drugače, ko smo sami starši. Veliko bolj se zanimamo, kaj se otroci učijo, kaj se dogaja v šoli. Dokler je to v prvih razredih, ko otrok še nima toliko učnih navad in ne določene rutine, zavedanja o pomenu opravljanja šolskih obveznosti, je razumljivo, tudi potrebno. Ko pa se to pri učencu, ki nima kakšnih težav, nadaljuje v višje razrede ali celo v srednjo šolo, je angažma staršev pretiran. "Uh, kako sem vesela! S hčerko sva naredili maturo!" mi je pred časom rekla soseda. Seveda sem ji izrekla čestitke, pravzaprav pa nameravala reči, da sem mislila, da je ona svojo opravila že pred 30 leti.
Vedno bolj smo torej orientirani v svoje sončke, cukrčke in kar je še teh ljubkovalnic za potomce, ki jih imamo seveda vsi neizmerno radi. In ker mi sami vemo najboljše, kaj je dobro za naše otroke, jih niti v osnovno šolo več ne bomo dali, jih razmišlja vse več. Skoraj trikrat več otrok kakor šolsko leto pred tem se jih zdaj šola od doma, to je 1613, smo ta teden objavili v Večeru. V šolskem letu pred tem jih je bilo 687. Veliko med temi starši je sedaj spodbujenih s covid-ukrepi, ker denimo nasprotujejo uporabi mask v razredih. Nikomur ni do tega, da otroci sedijo z maskami na obrazih toliko ur, zato se v praksi dogajajo prilagoditve. Toda nekateri starši dvomijo v obstoj virusa nasploh in je torej ta njihova odločitev upor proti sistemu, politiki ... Ko začnejo o znanosti dvomiti in širiti teorije zarot še nekateri učitelji ali celo ravnatelji, se sicer vsak vpraša, kam je šla ta šola in z njo družba. A k sreči so za zdaj to le ekscesi, posamezni primeri, ki pa so resda zelo glasni. V ministrstvu za šolstvo vendarle ugotavljajo, da bo treba možnost šolanja na domu nekoliko bolj omejiti. Institut šolanja na domu je bil zamišljen le kot pomoč tistim, ki so kronično bolni, so vrhunski športniki ali so denimo s starši začasno v tujini. In tako so tudi šolarjeve obveznosti precej manjše, kot pa če obiskuje šolo. Fizika ali kemija lahko ostaneta popolni neznanki, enako je na področju družboslovja.
Z reformami Marije Terezije je bila davnega leta 1774 prvič na našem ozemlju uvedena splošna šolska obveznost za vse otroke od šestega do dvanajstega leta, ne glede na starost in spol. Nato je bila v času Ilirskih provinc uvedena enotna osnovna šola, v kateri se je zahteval enoten program za vse učence. S tem je bil storjen izjemen premik v družbi, šola ni bila več le za izbrance, za bogate. Vsi so imeli enake možnosti in tako naj bi bilo še danes. Znanje je bilo takrat spoštovano, enako so bili spoštovani učitelji. Sedaj pa fakultete, strokovni izpiti in druga izobrazba, ki se sicer zahtevajo od učiteljev in profesorjev, očitno ne veljajo nič več? Če pa lahko doma uči otroka kdo, ki sploh nima tovrstne izobrazbe ... Ironija sicer je, da se za to vrsto šolanja otrok običajno odločajo visoko izobraženi, tudi (nekdanji) učitelji so med njimi. A vendar tudi ti najbrž nimajo vseh potrebnih znanj. Nekoč je veljal (in najbrž še velja) pregovor Kolikor (jezikov) znaš, toliko veljaš. Veljalo je tudi, da si z ukom omogočiš boljše delo in boljše življenjske razmere, se bolje znajdeš v različnih situacijah.
Reforme v šolstvu so potrebne, a ne vrnitev v čas pred Marijo Terezijo
Morda pa otrokom, za katere starši tako srčno skrbijo, v življenju sploh ne bo treba delati. Malo je poklicev, služb, kjer posameznik dela izoliran od drugih, kjer se mu ni treba prilagajati, tudi zaradi tega torej socializirati. "Prilagajanje me pravzaprav ne zanima in menim, da je včasih lahko celo škodljivo. Želim si, da bi moji otroci vedno obdržali osebno integriteto. To je zame najpomembnejše. Ker ti samo to da resnično notranje zadovoljstvo," je v intervjuju za Siol.net avgusta letos povedala Gita Mateja de Laat, ki ima dolgoletne izkušnje s šolanjem svojih otrok na domu. Nadalje je še dejala, da se ji socializacija zdi celo neke vrste indoktrinacija. Pomemben je torej le še posameznik, ne skupnost, ne skupno dobro, temveč kaj je meni prav, kar jaz želim. V tem primeru tudi, kar (mladoletni) otroci želijo. So v Sloveniji na vidiku skupnosti amišev? Ti so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo.
Zaradi umanjkanja socializacije, druženja z vrstniki so se v času šolanja na daljavo tudi povečale stiske otrok, samopoškodbe, motnje hranjenja, obiski pri psihoterapevtih. "Na drugi strani pa imamo starše, ki pravijo, da je veliko boljše, če je otrok v domačem okolju, brez druženja, vrstnikov, sklepanja prijateljstev in socialnih mrež," je letošnji porast šolanja na domu komentiral predsednik Združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol Slovenije Gregor Pečan.
Slovenski osnovnošolski sistem je v evropskem merilu tudi po primerljivih testih še zmeraj zelo dober, četudi so določene reforme, spremembe (zmeraj) potrebne. A ne vrnitev 250 let nazaj, v čase pred Marijo Terezijo. Ob aktualnih razmerah zahtevajmo boljše prostorske razmere, prezračevanje v šolah. V prvi vrsti pa boljše razmere v bolnišnicah, domovih za starostnike, da se bomo kot družba lažje spopadali z epidemijami. Ne pa ploskati učiteljici, ki trdi, da so otroci v šoli izpostavljeni sevanju in da jim bodo injicirali strupe. Če bi nas sevanje šolskega wifija res tako skrbelo, "opozorilo" učiteljice sploh ne bi prišlo do nas, ker naprav sodobne tehnologije ne bi imeli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
