(POGLED) Karizma ni vrlina!

So stvari, ki so popolnoma napačne, čeprav jih imajo skoraj vsi za povsem pravilne, celo samoumevne. In so stvari, ki so v najglobljem bistvu in dolgoročni perspektivi totalitarne, čeprav jih trdno, pri zdravi pameti, včasih celo preveč goreče, z najboljšimi možnimi nameni in povsem prostovoljno zagovarja velika večina. Zdaj vemo marsikaj, česar takrat, ko je bilo aktualno, niso vedeli. Zemlja ni ravna plošča v središču vesolja. In Adolf Hitler gotovo ni bil izvoljen za to, da bi (s skoraj enoglasno, iskreno, že kar fanatično podporo podanikov) pahnil Nemčijo in svet v vsesplošno uničenje in morijo. Ker se velik del človeštva ne nauči kaj prida ne iz lastnih napak in še manj iz tujih, se zgodovina pač ponavlja - prosto po Karlu Marxu, kot tragedija ali farsa.

Javnomnenjske ankete se trudijo na čim večjem in čim bolj reprezentativnem vzorcu respondentov ugotoviti, kako (ne)skladno je razmerje sil v parlamentu s trenutno voljo ljudstva. Katero stranko bi volili, če bi bile danes volitve? Nabor možnih odgovorov so imena strank, drugo, ne bi šel volit in ne vem. Najbrž bi bilo za jasnejšo sliko modro dodati še podvprašanje: katere stranke zagotovo ne bi volili? A vsakdanje izkušnje kažejo, da na vprašanje, koga bi volili, torej katero konkretno osebo, mnogi odgovorijo lažje in bolj prepričano kot na neskončno bolj relevantno vprašanje: kaj bi volili? Torej kakšen in kateri program.

Čeprav je to v praksi nemogoče, predpostavimo, da imamo med množico strank dve, ki imata povsem enaki agendi, ki ju enako (ne)zavzeto in v enaki meri uresničujeta enaki števili članov in podpornikov. Edina razlika je v tem, da ena ima splošno znanega vodjo, druga pa ne (pri tem niti ni važno, ali ga sploh nima ali je v javnosti le neprepoznaven). Katera, menite, bo na svobodnih volitvah dobila več glasov? Sploh če - kot strankarsko neaktivna in v politiko neposvečena večina populacije - zanemarimo domnevo, da bolj ko je neka grupacija hierarhično organizirana navznoter, večja je verjetnost, da bo na oblasti tudi navzven delovala po komandnem modelu.

Ob volitvah se redno pojavljajo spletne aplikacije, ki v obliki kviza z vprašanji, povezanimi s pomembnimi in perečimi temami, in ponujenimi odgovori, izpeljanimi iz (deklariranih in iz delovanja razbranih) izhodišč različnih strankarskih usmeritev, poskušajo pomagati volivcem ugotoviti, katera opcija jim je vsebinsko najbližje. Marsikoga rezultat preseneti, celo osupne. Sploh pa se je povprečnemu državljanu v marsikdaj netransparentnem političnem prostoru preprosteje kot z nečim tako abstraktnim, kot so manifesti strank, poistovetiti z njihovimi protagonisti. Saj je vendar splošno znano, da če dva delata isto, ni isto.

Ni naključje, da ob vzniku dotlej neznanih političnih entitet govorimo o novih obrazih in ne o novih programih. Opazni politični novinci kakih prelomno drugačnih od že znanih praviloma niti nimajo. Izpostavljajo predvsem priljubljenost, kredibilnost, ugled, moralno in strokovno integriteto, podjetnost, uspešnost, modrost, celo simpatičnost in privlačen videz ter nasploh lik in delo vodje. Ta stranki marsikdaj da celo svoje lastno ime. Seveda bi pri občutljivem volivcu moralo biti že zgolj to jasen alarm za zadržanost. A pri večini ni. Ravno nasprotno. Še sploh, če poosebljenje neke stranke izžareva ambicioznost, odločnost in karizmo. Taki voditelji pa (skoraj) vedno nosijo v sebi kal avtokratskih teženj. Pripadniki množice, ki jim zaupa in izraža podporo, se vsaj podzavestno nagibajo k domnevni "varnosti" in "redu", ki ju obljubljajo. Še posebno v času, ko se na vseh področjih vse bolj ceni učinkovitost.

Da je tiranija po definiciji bolj učinkovita od demokracije in je zato v kriznih razmerah lahko začasno koristna, so menili že stari Rimljani v obdobju republike (509-27 pred našim štetjem). V izjemnih situacijah je senat namesto dveh konzulov, ki sta si eno leto delila vrhovno oblast, za pol leta imenoval diktatorja s še večjimi pooblastili. Po potrebi mu je bilo mogoče funkcijo podaljšati. To je brutalno zlorabil uzurpator Julij Cezar, ki je s prestopom Rubikona sam ustvaril izredno stanje za svoje ustoličenje, kasneje pa se je oklical za dosmrtnega vladarja. Zagovorniki ohranitve republike so z atentatom nanj pač poskrbeli, da mu je mandat čim prej potekel; a vzpostavitve cesarstva z zaporedjem samodržcev niso uspeli preprečiti.

Demokracija ni idealna ureditev, a boljše, vsaj za silo funkcionalne in večini prijaznejše doslej še niso izumili. Da bi zares delovala in se ne bi (vsaj preveč in trajno) izrodila, pa potrebuje zadosten delež korektno obveščenih, ozaveščenih, analitično razmišljajočih, kritičnih in neravnodušnih volivcev. A to zahteva od ljudi nekaj angažmaja in umskega napora.

Stari Atenci so svobodnim državljanom, ki so abstinirali od javnega soodločanja, rekli idioti. Dandanes bi si v prid (vsaj) ohranjanja doseženih standardov tako obnašanje želeli kvečjemu od vernikov raznoraznih populistov. A z vidika stremljenja k vključujoči in participativni družbi je to narobe. Ne gre namreč za to, kako "one druge" odvrniti od glasovanja, ampak kako celo v povsem zmanipulirane duše zasejati klice racionalnosti. Rešitev gotovo ni ne preprosta ne enoznačna. Lahko pa bi bila povezana tudi z resnimi, odgovornimi in objektivnimi mediji, ki kategorično zavračajo vsakršne indoktrinacije ter dosledno objavljajo skrbno izbrane in ustrezno prezentirane informacije. Pa če so komu všeč ali ne.