Predsednik vlade Robert Golob je očitno vrgel kost za rešitev problemov, povezanih z našim okoljem, klimo in zdravjem. Kot da bi bilo mogoče z manjšo porabo mesa rešiti težave ali vsaj začeti reševanje nakopičenih problemov, ki so povezani z globalnim kapitalizmom, rastjo prebivalstva in posledično porabo fosilnih goriv in drugih naravnih virov ... In tako dalje.
A problem je bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled. Kot nekdo, ki je odraščal na kmetiji, ki je bila samooskrbna, ekološka in energetsko skoraj samozadostna, in pozna razvoj kmetijstva v vasi, Evropi in v svetu, bi bil zelo zadržan pri trditvah, da je v Sloveniji mogoče probleme, ki so povezani s klimatskimi spremembami in zdravjem ljudi, rešiti preprosto z manjšo porabo mesa in posledično manjšo živinorejo.
Dejstvo je, da kakorkoli gledamo na kmetijstvo, pridelava hrane v Sloveniji ne more biti glavni krivec za probleme obremenitve okolja. To se lahko vidi iz aviona, saj v Sloveniji dnevno ugasneta ena do dve kmetiji in se na letni ravni pozida več tisoč hektarjev kmetijskih površin. Vsakdo, ki pobliže spremlja slovenske vasi, lahko opazi, da le tu in tam še najdemo živinorejsko kmetijo. Splošno pravilo pa je, da ko kmetijo zapusti zadnja žival, jo kmalu zapusti tudi kmečka družina. Ekološko in trajnostno gledanje na kmetijstvo in pridelavo zdrave in raznovrstne hrane je možno samo z vključevanjem živinoreje. Krave, ovce in koze kljub temu, da se njihovo število na letni ravni zmanjšuje, še vedno poskrbijo za to, da so pokošene in popasene površine, ki bi jih drugače prerasel gozd. Ob tem pa dobimo še mleko, sir, skuto, volno in organsko gnojilo. Tudi če bi travo ali seno pustili, da gnije, bi nastali toplogredni plini. Kar pa se tiče prašičjih farm, ki smo jih imeli v preteklosti kar veliko, pa smo z 215 tisoč prašiči tako ali tako zgolj manj kot polovično samooskrbni. Res pa je, da moramo hrano za prašiče pridelati na njivi. Naša družina je pač del krompirja ali koruze rada odstopila prašičem, da smo imeli v prehrani poleg krompirja še pečenko.
Globalne korporacije iščejo lokacije z najcenejšima delovno silo in energijo, da bi na enem mestu lahko proizvedle dovolj
za svetovni trg
Pri celotni zadevi pa gre tudi za to, da imamo kultivirano krajino, dopolnilne dejavnosti na kmetiji in kmečki turizem z bogato kulinariko. Ko se prehranjujemo zgolj iz trgovin, je vrh vsega zelo težko oceniti, katero živilo je bolj primerno in bolj zdravo. Problem, ki ga globalni svet ima, je, da mora biti pridelava hrane vedno cenejša ne glede na kakovost in ne glede na to, kje se proizvaja. Če bi uvedli samooskrbo s hrano za določene regije, bi jedli lokalno pridelano hrano, ki bi bila sicer dražja, vendar zdrava. Tudi ogljični odtis bi bil bistveno manjši, pa čeprav bi v svetovnem merilu z 0,03 odstotka svetovnega prebivalstva bila to le kaplja v morje ogljične obremenitve sveta.
Tako pa globalne korporacije iščejo lokacije z najcenejšima delovno silo in energijo, da bi na enem mestu lahko proizvedle dovolj za svetovni trg. Ob tem se nihče ne ozira na deževne gozdove in pragozdove, na transport, embalažo, gore odpadkov in gradnjo dragih transportnih poti. V vsaki vasi mora biti trgovina z vsem, kar potrebujemo za prehrano in vsakodnevno rabo. Le kdo lahko konkurira s kvalitetnimi domačimi proizvodi?
Glede pisanja o zdravi prehrani je bilo porabljenega že veliko črnila. Če bi že gledali na zdravje, moramo upoštevati več dejavnikov. Ni modela prehrane za vse ljudi, saj smo različni že po konstituciji, opravljamo različne poklice, aktivnosti in imamo različne potrebe in zmožnosti. Najbolj prav bi verjetno bilo, da jemo tisto, kar nam diši. Ampak žal ob hrani največkrat gledamo tudi na ceno. Vse dileme okrog zmanjšanja porabe mesa so na mestu, a moramo se zavedati, da nam današnji tempo življenja vedno bolj diktira tudi jedilnik. Le redko pomislimo na to, kaj bi bilo bolj zdravo. In tudi ko pomislimo na to, smo v dilemi, ali je tisto, kar naj bi bilo zdravo, tudi zares zdravo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
