Ameriška zunanja politika temelji na inherentnem protislovju in usodnih pomanjkljivostih. Njen cilj je ohranjanje prevlade v svetu, v katerem ZDA pišejo globalna trgovinska in finančna pravila, nadzorujejo napredne tehnologije, ohranjajo vojaško premoč in obvladujejo vse morebitne tekmece. Če se ameriška zunanja politika ne bo spremenila in priznala potrebe po večpolarnem svetu, bo zanetila še več vojn, morda celo tretjo svetovno vojno.
Inherentno protislovje ameriške zunanje politike je, da je v nasprotju z ustanovno listino ZN. Ta ZDA (in vse druge članice ZN) zavezuje h globalnemu sistemu, ki temelji na institucijah ZN, v katerih nima nikoli prevlade ena sama država. Njena usodna pomanjkljivost pa je, da v ZDA živijo samo štirje odstotki svetovnega prebivalstva. To pomeni, da ZDA nimajo niti dovolj gospodarskih, finančnih, vojaških in tehnoloških zmogljivosti niti etnične in zakonske pravice, da bi dominirale nad preostalimi 96 odstotki.
ZDA so bile ob koncu druge svetovne vojne glede gospodarske, tehnološke in vojaške moči daleč pred preostalim svetom. Danes niso več, saj so tudi mnoge druge države razvile svoja gospodarstva in tehnološke zmogljivosti. Predsednik Emmanuel Macron je nedavno povedal resnico, ko je dejal, da EU, čeprav je zveznica ZDA, ne želi biti ameriški vazal. Macron je bil zaradi te svoje izjave tarča kritik v ZDA in Evropi, saj mnogi evropski politiki ostajajo na oblasti ravno zato, ker so deležni politične podpore ZDA.
Robert Blackwill, ameriški veleposlanik in vplivni zunanjepolitični strateg, je leta 2015 kristalno jasno opisal veliko strategijo ZDA. Zapisal je, da "ZDA od svoje ustanovitve nenehno uresničujejo veliko strategijo, osredotočeno na doseganje in ohranjanje prevladujočega vpliva nad različnimi tekmeci, najprej na severnoameriški celini, potem na zahodni polobli in nazadnje po vsem svetu", in zatrdil, da "bi moralo ohranjanje ameriškega primata v globalnem sistemu ostati glavni cilj ameriške velike strategije v 21. stoletju".
Blackwill je predstavil strategijo, s katero naj bi ZDA ohranile primat nad Kitajsko. Zdaj to strategijo uresničuje ameriški predsednik Joe Biden. Blackwill je med drugim pozval, naj ZDA sklenejo "nove preferenčne trgovinske sporazume s prijateljskimi državami in zaveznicami, da bi povečale obojestranske koristi z uporabo instrumentov, ki zavestno izključujejo Kitajsko," sprejmejo "režim nadzora nad tehnologijo", katerega namen je blokirati kitajske strateške zmogljivosti, zgradijo "politične in vojaške zmogljivosti svojih prijateljev in zaveznikov na periferiji Kitajske" ter kljub kitajskemu nasprotovanju okrepijo ameriške vojaške zmogljivosti na obrobjih Azije.
ZDA so bile ob koncu druge svetovne vojne glede gospodarske, tehnološke in vojaške moči daleč pred preostalim svetom. Danes niso več
Večina politikov v ZDA ter mnogi politiki v Veliki Britaniji, EU, Japonski, Avstraliji in Novi Zelandiji podpirajo agresivni ameriški pristop. Jaz ga ne. Menim, da je ameriški pristop do Kitajske v nasprotju z ustanovno listino ZN in mirom.
Kitajska ima pravico do razvoja in nacionalne varnosti brez ameriških provokacij v bližini svojih meja. Izjemni gospodarski dosežki Kitajske po koncu 70. let preteklega stoletja so koristni tako za Kitajsko kot za ves svet.
V obdobju med letoma 1839 in 1949, ki so ga zaznamovale evropska in japonska invazija ter državljanska vojna, je na Kitajskem vladala huda revščina. Leta 1839 je Kitajsko napadla Velika Britanija in jo prisilila, da je kupovala njen zasvoljivi opij. Nato so sledili vdori drugih sil. Kitajska si je končno opomogla od tega katastrofalnega obdobja in v tem času se je iz revščine izkopala približno milijarda ljudi.
Novi razcvet Kitajske lahko poteka mirno in je lahko koristen za ves svet. Uspešne kitajske tehnologije – od ključnih zdravil za malarijo do poceni sončne energije in učinkovitih 5G omrežij – so za svet zelo dragocene. Kitajska bi lahko pomenila grožnjo le tedaj, če jo bodo ZDA spremenile v sovražnico. In to sovražnico ustvarja ameriška sovražnost do Kitajske, ki je mešanica arogantne ameriške želje po prevladi in dolgoletnega protikitajskega rasizma, ki izvira iz 19. stoletja.
Ameriška zunanja politika ni nevarna le, ko gre za Kitajsko. Vojno v Ukrajini je med drugim podžgal cilj ZDA, da razširi Nato na Ukrajino in Gruzijo in tako obkoli Rusijo na Črnem morju. Veliko državam se zdi ta pristop nevaren. Velike države – od Brazilije do Indije – si prizadeva za večpolarni svet. Vse države članice ZN bi morale ponovno izraziti svojo predanost ustanovni listini ZN in nasprotovati težnjam katerekoli države po prevladi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
