(POGLED) Kulica, glasovnica, karton in - ti

In potem obsediš.

Za tistim tridelnim, štorastim, majavim kartonom.

S tisto ogromno plahto strank, imen in logotipov. In s kulico. Pogosto na žnuri.

Po vseh soočenjih, plakatih, prepirih, aferah, prepričanjih, debatah, monologih, dialogih, trialogih, prospektih, letakih, oglasih, golažih in plastenkah in buteljkah z logotipi, ki gredo vedno žejne in lačne mimo tebe, pa saj morda je tako še bolje, skratka po vsem tem se na koncu vse zreducira na – to.

Na list papirja, kulico in kartonasto anonimnost.

Tako retro, tako starošolsko

Kar je, če smo iskreni, v vse bolj interaktivnem in digitalnem času tako neverjetno analogno. Skoraj retro. Old-school, bi rekli tam čez. V času, ko s prsti tipkamo in drsamo, je na koncu še vedno kulica tista, s katero baje odločamo o skupni usodi. No, vsaj pri nas. So države, kjer se voli s prstnim odtisom, iksom ali, kot na primer v Ameriki, z drsanjem po zaslonu ali luknjanjem kartic. Ne, hvala. Potem pa že raje kulica.

Ne vem za vas, ampak jaz si na volišču vzamem čas. Pa ne, ker bi bil neodločen, čeprav se mi je tudi to že zgodilo. Da sem potem zrl nekaj kakor skozi glasovnico in obnemelo tuhtal. O soočenjih, programih, intervjujih, prepričanjih, normah, vrednotah. Rezultat je bil pogosto precej tipičen: dobil sem občutek, kakor da me tisti v volilni komisiji gledajo, češ, "kaj si te tak dugo rabo". Pa saj te ne. Bolj gre za bojazen, da si naredil vrsto. Morda pa je to (ne)zaveden razlog, da grem na volišče po navadi bolj pozno popoldan? In ne, ne zato, ker bi bil mislil, da bo pa ravno "moja glasovnica" naredila razliko. Ker jo vsaka. Najbrž si zato vzamem čas. Pa ne zato, ker sem nekdaj veljal za površnega. Mogoče je vse zgolj stvar firbca in pač greš radovedno čez vse, kar je napisano na glasovnici? Ali je pa to že mejna obsesivno-kompulzivna motnja?

In potem obkrožiš.

Jaz si takrat, ne vem pa za vas, nekako oddahnem. Občutek, ko ... Ne vem. Ne, ne pomembnosti, še manj olajšanja. Ker itak potem že gruntaš, kako moraš preložiti glasovnico. Nočeš ravno, da bi vsi videli, kaj si obkrožil. Pa čeprav te seveda noben ne gleda. Člani volilne komisije itak po navadi kaj žvečijo, rešujejo, berejo, tuhtajo. Oddaš glasovnico in greš. In takrat, ko je tvoja glasovnica že v tisti ogromni plastični skrinji, se počutiš, za hip, kot ne le vesten državljan, ampak nekaj kakor ponosen. Za hip. Si "ti" država.

Usodna preprostost volilnega akta

Zato, ko tako pomislim pred volitvami, ki so tako prekleto nujne, je sam volilni akt tako usodno preprost in preprosto usoden. Nihče še, kolikor vem, ni delal ankete, ali pa vsaj sam ne vem zanjo, kdaj natanko se volivci odločimo, komu bomo namenili glas. Si kdo premisli šele, ko sede med kartonasto škatlo? Je kdo, ki se zmoti in čečka, ono, ja, bi te, pa ne bi teh, pa ...?

Še posebno bi me zanimal recimo profil ljudi, ki gredo na volišče, si torej vzamejo čas, voljo, trud, da tam potem oddajo neveljaven glas. Svojevrsten poklon demokraciji. Če že gre glas v prazno, naj gre v stilu? Našlo bi se, gotovo, vse možno. Dobro, večkrat sem slišal anekdoto, kaj vse da so v prejšnjem sistemu pisali na kakopak anonimne glasovnice. Spet ni mleka, kje je kava, zakaj je bencin drag, frdamani par-nepar. Saj tu in tam v novodobni eri kdo tudi s fotografijo objavi, kaj vse da je napisal, narisal, načečkal na glasovnico. No, vsaj kolikor vem, vplivneži še niso prinesli influenserske prakse na volišča. Mogoče zato, ker sam volilni akt ne nabere dovolj všečkov? Ali ker se marketing in politika pač naj ne bi mešala? Kako je že rekel Michael Jordan - da tudi republikanci kupujejo superge?

Zrelostni izpit – ne pozabi listka

Ta osebna izkušnja iz volilne prakse tli tudi zato, ker na vsakih volitvah mediji kakopak najdejo tudi debitantske volivce. Kar je prav. Zame, letnik 1985, zrelostni izpit ni bila matura, kjer se je sosošolec na preverjanju zgodovine držal za glavo, ker ga je član komisije spremljal čisto do kabin stranišča, kamor je skril švinglce, pa je od živčnosti vstopil v napačno kabino. Niti se nisem pretirano bolj odraslo počutil, ko mi je šele v tretjo uspelo narediti izpit za avto, ker sem, hvala bogu, imel inštruktorja, ki nas je raje naučil čare Pobrežja, kot da bi izpitna komisija v popoldanski gužvi preverjala, kako nam kaj gre speljevanje z zjahanim avtom pri Žoharju.

Mogoče sem se najbolj zrel za vstop med odrasle osebke počutil, ko mi je po epskem mačku foter prinesel smajla direkt do postelje na dan, ko sem dopolnil polnoletnost. Ampak tudi to zgreši. Za las. Sam sem odgovornost polnoletnosti v resnici prvič začutil na volišču.

Špilferderberska generacija

Zdaj ... Moja generacija, letnik 1985, tista, ki so ji rekli, da bo vse v redu, če bomo le pridni, in ki ji je posvečen Špilferderber, podkast Jurija Drevenška na Valu 202, je bila že tako ali tako razklana, ob dopolnjevanju polnoletnosti pa še bolj. Pa ne po lastnih željah, joj, ne. Okej, služenje vojske smo kot že kak letnik pred nami itak izpustili in se nedolžni prijavili na očitke o "pravih moških", ampak načeloma smo bili pa toliko bolj favš tistim, rojenim čim prej. V letu 1985. Kajti ujel nas je Kebrov zakon o prodaji alkohola, ki je za vselej spremenil (ne)kulturo pitja v dobrem in slabem. So pa nekateri že lahko marca 2003 odločali o vstopu v EU in Nato.

Drugi smo v letu, ko so bili kar trije referendumi, svojo prvo volilno pravico končno lahko udejanjili šele na zadnjem, jesenskem referendumu o odpiralnem času trgovin. Kar je bila izkušnja in pol. Prvič, ker je pač prvič, ko poslušaš, da ja ne boš pozabil listka, ki si ga dobil po pošti, pa dokument, pa glej, da boš lepo pozdravil. Ja, ja. Bom, bom. Večina je bila nato za zaprtje trgovin ob nedeljah, kar se je potem premikalo sem in tja, dokler niso šele sčasoma spet zaprli trgovine ob nedeljah, kar velja še danes. Da še do danes zares ne vem, zakaj smo tedaj sploh šli na referendum. Ampak šli pa smo. In izkušnja je bila ... No, ta. Ki se ponavlja.

Volitve niso na zamik

Za prvič je torej ... Kar bolelo. Ker je bilo v praksi povsem nesmiselno. Referendumi so danes tudi zato – pa ostalih predragih izvedbah – redkejši. In dragoceni. In vplivni. Kot je bil zadnji o zakonu o vodi, ko se je ob začetku vrhunca poletja predvsem uspešno popularizirala možnost predčasnega glasovanja.

Kar sem, ker pač lahko, preizkusil tudi sam. Kaj pa vem, ni bil ravno enak občutek. Kot sicer na pozni popoldan volilne nedelje. To je kot gledanje tv-serije v živo. Kot "vsi" drugi. Ne pa na zamik. Ali, v primeru volitev, na vnaprej. Ko voliš v nedeljo pozno popoldan, je kot napeta fuzbal tekma globoko v drugem polčasu. Tam nekje. 85. minuta. In si vzameš čas. Za prosti strel. Ker morda prav to volitve tudi so. Tvoj lasten prosti strel. Za tvoj klub. V naši ligi. In po žogi je, tudi s kulico, vedno vsake toliko fajn fsekat.