Adolf Hitler je 30. januarja 1933 postal nemški kancler. NSDAP (nacistična stranka) je na predhodnih dvojih volitvah sicer zmagala, vendar vlade ni mogla sestaviti. Po odstopu kanclerja Kurta von Schleicherja pa se je oblikovala koalicija med NSDAP, DNVP (protestantska Nemška nacionalna ljudska stranka) in nekdanjim kanclerjem Franzem von Papenom. Imenovanje za kanclerja je Hitler že od vsega začetka pogojeval s sprejetjem zakona o posebnih pooblastilih vlade. Sprejetje tega zakona je bila tudi prva točka prve seje vlade. Še pred sprejetjem pa je bil konec februarja sprejet odlok z zaščiti ljudi in države, s katerim so bile omejene nekatere človekove in politične pravice.
V začetku marca so bile izvedene nove volitve, v katerih je NSDAP dosegla neverjetnih 43,9 odstotka. Ponovno je bila oblikovana koalicija s konservativnimi DNPV. Naslednji dan je bila prepovedana komunistična stranka, 21. marca pa so sprejeli akt zlonamernih praks, s katerim so prepovedali vsako kritiko vlade. Isti dan so odprli prvo koncentracijsko taborišče Dachau, kamor so sprva na "prevzgojo" pošiljali politične nasprotnike – komuniste, socialdemokrate in druge, ki so kakorkoli nasprotovali nacizmu. Dne 23. marca so sprejeli ključni zakon o posebnih pooblastilih. Dvotretjinsko večino je v zameno za konkordat s Svetim sedežem zagotovila katoliška Nemška stranka centra. Z zakonom je parlament svoje pristojnosti predal vladi. To je bil začetek tretjega rajha. Junija so bili prepovedani socialni demokrati in celo koalicijska DNPV, večina njihovih ministrov je sicer prestopila v NSDAP, katoliška Stranka centra pa je razpadla. Proces totalizarizacije nemške politike se je zaključil sredi julija s sprejetjem zakona, ki je prepovedoval ustanavljanje novih strank.
Problem našega poznavanja zgodovine je v tem, da nas v šolah učijo predvsem imena in letnice. Zelo malo, skoraj nič nam ne povedo o ozadjih. Vsi vemo, kdaj se je začela druga svetovna vojna, pojma pa nimamo, kako je Hitler prišel na oblast. Živimo v iluziji, da je totalitarizem mogoč le z državnim udarom. Pri tem pogosto pozabljamo, kot pravi Hannah Arendt, da totalitarna gibanja uporabljajo in zlorabljajo demokratične svoboščine z namenom njihovega ukinjanja.
Za uvedbo totalitarizma brez coup d'etat sta potrebni kriza in ustrezna zakonodaja. Weirmarska republika (Nemčija) je imela kar dve – versajske reparacije in veliko depresijo. Nam zadošča le ena – koronavirus. Omejitve svoboščin niso zgolj domena Orbana, čeprav je on šel najdlje. V informacijski blokadi, v kateri kljub poplavi informacij živimo, nam je ušlo, da v Azerbajdžanu lahko dom zapustiš le, če ti to s SMS-om dovolijo oblasti, zapirajo pa vse, ki kritizirajo vladno politiko. V Kambodži, Mjanmaru, Egiptu in na Tajskem cenzurirajo medije in družbena omrežja, Kitajska je tako ali tako posebna zgodba. V Čilu je vojska na ulicah, v Indiji pa morajo ljudje za dokaz, da so v karanteni, pošiljati selfije. Hrvati so potrebovali posebne dovolilnice za zapuščanje domov, o policijski uri v Srbiji pa tu in tam celo kaj slišimo.
Letošnjega 30. marca je madžarski parlament sprejel zakonodajo o izrednih razmerah, s katero so izredne razmere ob pandemiji covida-19 podaljšali za nedoločen čas. S tem se je parlament praktično odpovedal svojim pristojnostim, premier pa bo lahko nedoločen čas vladal neomejeno. Madžarska vlada lahko odslej odloča z odloki, za kar ne potrebuje potrditve parlamenta. Nova zakonodaja predvideva zapor za tiste, ki bi širili lažne novice, ki bi vznemirjale javnost ali preprečevale ukrepanje oblasti. Kaj so lažne novice, pa tako ali tako ve le tisti, ki sodi. Ne pozabimo, da si je Orban že zdavnaj podredil tako redna kot ustavno sodišče.
Problem našega poznavanja zgodovine je v tem, da nas v šolah učijo predvsem imena in letnice. Zelo malo, skoraj nič pa nam povedo o ozadjih
Obiščite spletno stran brez oglasov.
