(POGLED) Medtem je svoj komentar izbrisal: Ko si dopisuješ s šefom policije ...

Blaž Petkovič Blaž Petkovič
16.07.2021 06:00
In tako se mi je nekega dne na twitterju oglasil generalni direktor policije Anton Olaj. Izkoristil sem priložnost in ga vprašal: "Ali ste nadzor kot v primeru rumenih jopičev zahtevali tudi glede mariborskih dijakov in protesta na Trgu republike 21. maja?" Takrat so namreč po poročanju udeležencev shoda policisti protestnike delili na "prave" in tiste s temnejšo poltjo. Odgovora nisem prejel, je pa Olaj medtem (zakaj že?) izbrisal svoj komentar.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Generalni direktor policije Anton Olaj
Žiga Živulovič Jr.

Družbena omrežja naj bi iznašli tudi zato, da bi lažje dvosmerno komunicirali. Če smo nekoč to počeli samo v živo, doma, na cesti, v službi, šoli ali za šankom, lahko danes, ko je tempo življenja na neverjetnih informacijskih obratih, izkoristimo tudi manjše ali večje zaslone. Prednost novodobnih digitalnih mrež je seveda tudi ta, da lahko stopimo v stik z ljudmi, tudi s tistimi na pomembnih položajih, s katerimi se ne poznamo, a bi jih radi kaj vprašali, se pri njih pozanimali o določenih zadevah, njihovo početje na dostojen način pokomentirali.

Priznam, sam se na družbenem omrežju twitter – facebooka se izogibam, instagrama pa nimam - z neznanimi ljudmi redkokdaj spustim v debato. Težko je razlagati stvari v omejenem prostoru, ki je predviden za sporočilo ali argument, še težje pa je komunicirati s tistimi, ki so na družbenih omrežjih zlasti zato, da brez kančka spoštovanja napadajo vsakogar, s komer se ne strinjajo. Pa naj bo tema razprave politika ali finale evropskega prvenstva. Potem se pogosto na take debate prilepijo še anonimni uporabniki, ki velikokrat služijo določenim interesom, kaj sledi, pa še predobro vedo tisti, ki dnevno uporabljajo prav to mnenjsko omrežje. V tovarni sovraštva enostavno moraš imeti debelo kožo, če se zgolj nasmehneš argumentu moči, narediš najverjetneje največ za lastno zdravje.

V zadnjem času sem zato velikokrat razmišljal, da bi se umaknil s twitterja. Tako kot je to nedavno storila bivša šefica državnega protokola Ksenija Benedetti. Napadi so bili, potem ko je zgolj izrazila svoje mnenje, očitno preveč, da bi še vztrajala v taki skupnosti. Zato sem pred časom tudi blokiral Bojana Požarja. In kot se je izkazalo, je bila to očitno pravilna odločitev. Z blokiranjem nadležnih muh in strelcev v prazno imam danes bistveno manj opraviti. Recept do uspeha mi je sicer kasneje, kot kaže, empirično razkril kolega, ko mi je po naključju pokazal raziskavo twitterske scene v Sloveniji: na levi strani mehurčki vplivnežev levega pola, na sredini bolj malo mesa, na desni pa še številčnejši mehurčki desnega pola, v katerem je s svojim premerom, torej vplivom v tem omejenem prostoru, prevladoval prav prej omenjeni politik in medijski delavec. Pa še medklic, v Nemčiji je situacija povsem drugačna: na skrajni levi in skrajni desni je bolj malo debelih mehurčkov z vplivom, razprava pa je skoncentrirana na sredini. Toliko o razumevanju družbenih omrežij na tej strani Alp.

Zdaj pa nazaj k dvosmernemu komuniciranju. Dejstvo, da je slovenska policija vse bolj v službi politike, nas mora skrbeti. Kar seveda ni posledica požrtvovalnih policistov, ki cenijo svoj poklic in pomagajo sodržavljanom ne glede na okoliščine, temveč vodstva, ki si ga je Janševa vlada povsem podredila. Državljani niso nesposobni samostojnega in racionalnega razmišljanja in presoje, če si sposodimo besede ministra Andreja Vizjaka. Tega, da je policija v zadnjem letu postala podaljšana roka vladajoče politike, se še predobro zavedajo, in to, kar je še najbolj žalostno, občutijo tudi na lastni koži. Med drugim so svojo voljo izrazili tudi v anketi o delu policije, v kateri se je policija odrezala bistveno slabše kot prejšnja leta. In ne, tako slabi rezultati niso posledica skrajno napetih in občutljivih epidemioloških razmer, kar nam želijo dopovedati vodstveni kadri policije. Če bi to držalo, policisti s praznega Trga republike ne bi odnašali peščice intelektualcev, ki so samo naglas prebirali slovensko ustavo. Tudi ne bi delili kazni protestnikom, ki so varno v svojih avtomobilih krožili okoli državnega zbora ter s hupanjem in smerniki izražali svoje nestrinjanje s trenutno politično garnituro. Zagotovo pa ne bi popisovali dijakov, ki so ob upoštevanju epidemioloških ukrepov zahtevali odprte šole.

"Govorite neumnosti," se je na objavo, ne da bi ga "dregnil", odzval prvi mož policije. Izkoristil sem priložnost in ga vprašal: "Ali ste nadzor kot v primeru rumenih jopičev zahtevali tudi glede mariborskih dijakov in protesta na Trgu republike 21. maja?" Takrat so namreč po poročanju udeležencev shoda policisti protestnike delili na "prave" in tiste s temnejšo poltjo. Odgovora nisem prejel, je pa Olaj medtem (zakaj že?) izbrisal svoj komentar.

Na odgovor šefa policije glede prvo- in drugorazrednih državljanov spet čakam. Verjetno zaman.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.