(POGLED) Mi smo svetovni prvaki

Domišljam si, da nekaj vem o športu in z njim povezanimi dosežki. Ne nazadnje sem dobrih 14 let na lokalni televiziji vodil in urejal tedensko športno oddajo Skok v šport. Nabralo se je blizu 750 oddaj in vsaj dvakrat toliko gostov iz različnih športnih zvrsti. Med njimi takrat mnogo uspešnih lokalnih športnikov, trenerjev, funkcionarjev, ki so stopali na pota slave. Od Primoža Rogliča, kegljavca Uroša Stoklasa, kajakaša Petra Kauzerja do plavalke Tjaše Vozel in do mnogih takrat in pred tem svetovnih zvezd, kot so skakalni rekorder Jože Šlibar, biatlonka Tadeja Brankovič, ki te tedne navdušuje s svojo knjigo Peta olimpijada, neutrudni plavalec Martin Strel, ultramaratonec Dušan Mravlje in košarkarska legenda Dušan Hauptman.

V vseh teh letih sem spoznal, da smo v športu res v sami svetovni špici. Pravzaprav smo iz leta v leta bolj v špici. Nismo več le neki alpski "skijaši", kot so nam včasih ponižujoče rekli nekdanji južni bratje, ampak smo jim že kmalu po odhodu na svoje pokazali zobe in dokazali, da smo dobri tudi v nogometu, košarki, odbojki, rokometu ... Le da smo bili prej žrtve njihovega zmotnega prepričanja, da smo le in samo "skijaši", hokejisti in predvsem pridni za delo tudi izven športa. O tem slednjem precej dvomim. Če bi bili res tako pridni, potem naši knapovski očetje, kar se rudarskih krajev tiče, ne bi delovno silo novačili v Bosni. Nam pa so rekli, pojdite se šolat, da vam bo boljše, kot je nam. In so se mnogi šli. Dandanes ima že skoraj vsak, ki ima kolikor toliko dobre učne navade ali "zicleder", najmanj naziv inženir, magister in tudi doktorjev ni malo. Manj imamo takih, ki bi bili pripravljeni poprijeti za kramp, kelo, metlo ali lopato.

Ampak vseeno, ko smo že pri gospodarski panogi in številu prijavljenih na zavodu za zaposlovanje, smo tako kot v športu med najboljšimi. Gospodarstvo se v času epidemije ni sesulo, še več, kljub nekaterim črnim napovedim smo po dveh letih koronakrize med najboljšimi v Evropi. Podobno se lahko pohvalimo tudi z zaposlitvijo našega prebivalstva. S tem se seveda naša vlada rada pohvali. Menijo, da so oni tisti, ki so vse to omogočili. V redu. Naj jim bo. V športu, gospodarstvu in s podatki o visoki zaposlenosti in nizki brezposelnosti se "naši" lahko mirno pohvalijo. Ampak naj, za boga ljubega, za vse, kar je slabega, tega je pa še bistveno več, ne pleteničijo, da so krivi predvsem "nenaši" in tisti vmes. Jaz, ti, vi, le oni ne. Kajti oni so nezmotljivi. Napak ne priznajo. Nikdar. Tudi v Tarči ne, ko kakšnemu gostu nazorno prikažejo, kakšne čudne posle so sklepali, ko so se nehote ujeli v prisluhe. Potemtakem se jim ne zdi tudi nič kaj spornega, ko se kdaj drugi iz njihovih vrst ujamejo v prisluhe in tam recimo povedo tisto, kar se nam mnogim že nekaj časa dozdeva. Da znajo med drugim sodnikom streti celo jajca. Ali pa, da so davki glupi. Itak. Zanje, ne pa za navadno rajo. Če te veščine z jajci iz srednjega veka ne bi bili vešči, se mi zdi, bi se več nepridipravov znašlo za zapahi. Pa se jih ne. Pri nas največkrat vse zastara ali pa se od kod pojavi kakšna procesna napaka. Tiste Erike, Uroše, Marcele in njegove komentatorje, ki se nam trudijo prek TV-ekranov kaj povedati o njihovih "rabotah", bodo pa tako in tako slej ko prej ukinili. Če jih že niso, ko tole berete. Kajti vse gre po hitrem postopku v zadnjih mesecih.

Prej sem nekaj malega besed namenil tudi covid krizi. Katastrofalno slabo smo jo zvozili, navkljub uspehom v športih in gospodarstvu. Če to ne bi držalo, potem svojčas ne bi bili svetovni prvaki po številu okuženih na sto tisoč prebivalcev in povsem v svetovnem vrhu po številu umrlih. In kaj na to rečejo "naši"? Seveda, da oni niso nič krivi. Tudi za nizko precepljenost ne. Krivi so drugi, nam govorijo. Imajo kje govoriti, to pa. Kajti zdaj imajo že toliko medijev v svojih rokah, da nam lahko dnevno, kaj dnevno, iz minute v minuto servirajo svojo zlagano resnico, da smo za vse krivi "nenaši" in tisti vmes. Še ne (povsem) njihovi mediji, ustavno sodišče, informacijska pooblaščenka, računsko sodišče, KPK in opozicija pod A. Kajti tisto, kar je pod opozicijo B in sliši na ime Desus in SNS, pravzaprav sploh ni opozicija, ampak le zvesti oproda "naših". Ampak oni sami in njihovi novinarji, za katere se zdi, da so jim že dodobra strli jajca, še kar pleteničijo, da imajo na drugi strani v rokah vsaj še 80 odstotkov medijev. Ne vem, kje živijo. STA so mrcvarili dolge mesece, tako kot RTV, kjer so zadnje spremembe vidne že z letala, še prej so si podredili Siol in Planet TV, pa katoliške medije, o njihovih medijih, ki to pravzaprav niso, pa ne bom izgubljal besed. Ampak verjetno služijo svojemu prvotnemu namenu, ta pa je prepričati prepričane. Kajti prepričanje njihovega šefa je, da je vedno treba biti na preži in kar naprej prepričevati prepričane (beri svoje), da ne bi skrenili s poti. Saj poznate tisto: "Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo." Prevod gre nekako takole: "Tovariš Tito, dajemo zaobljubo, da ne bomo zašli s tvoje poti." Še Pop TV vržejo iz sistema Telekom, pa so zmagali. Zato se mi zdi, da smo tudi na medijskem področju v samem svetovnem vrhu. To, kar je "našim" uspelo postoriti, beri si podrediti, v slabih dveh letih, uspe le še tistim, ki medijev pravzaprav sploh nimajo, ampak so le-ti zgolj podaljšana roka neke ideologije.

Svetovni prvaki smo tudi v dejstvu, da so nas uspeli tako močno razdeliti. Na "naše" in "nenaše", kamor hočejo umestiti tudi vse tiste, ki se držimo predvsem svojih načel, da smo predvsem zavezani temu, kar naj bi novinarji in mediji bili.