(POGLED) Moji čudoviti prijateljici - Izrael in Palestina

Imam čudovito prijateljico, znanstvenico, ki z družino živi v Gazi. Ima štiri otroke, dva sinova v srednji šoli in dve hčerki, študentki medicine. Imam čudovito prijateljico, inženirko, ki z družino živi v Tel Avivu. Je mama dojenčka, ki bo jeseni dopolnil eno leto. Nobena od njiju si ne zasluži živeti v takšnem krutem, nepravičnem svetu, kjer se vsaka boji za svoje in življenje svojih otrok.

Prva je dekanja na Univerzi Al Azhar​ v Gazi. Druga je bila glavna izvršna direktorica izraelske organizacije She Codes - skupnosti žensk, ustanovljene s ciljem doseči spolno enakopravnost na izraelski visokotehnološki sceni. Obe sem spoznala leta 2018, ko sem kot predstavnica Slovenije z 49 ženskami z vsega sveta, ki delajo na vodilnih položajih, postala del projekta #HiddenNoMore, Nič več skrite, ki govori o opolnomočenju žensk na področjih STEAM, in se udeležila tritedenskega potovanja in usposabljanja v ZDA. Njuno prvo srečanje ni bilo prijetno. Na začetku kariere je Izraelka delala kot inštruktorica in razvijalka izobraževalnih programov za izraelske obrambne sile. Spomnim se, kako jo je Palestinka pred vsemi ostalimi udeleženkami in gostitelji vprašala, ali se zaveda, pri koliko smrtih njenih palestinskih sorojakov je že sodelovala. Bil je eden redkih trenutkov, ko so tudi Američani, ki so sicer zmeraj imeli odgovore na vsako vprašanje, obmolknili in je bila smrtna tišina. Ampak Izraelka ji ni zamerila. Razumela je njeno bolečino. In kar je vsega občudovanja vredno, si je ves čas iskreno prizadevala, da bi se ji približala. Ni imela lahke naloge. Palestinka je doživela preveč hudega, da bi enostavno pozabila. Čeprav je bila ena najbolj prijaznih žensk do vseh ostalih, s svojimi izjavami in opazkami Izraelki nikakor ni prizanašala.

Ampak Izraelka ni obupala. Tri tedne je vztrajala. Na zaključni zabavi v Los Angelesu, medtem ko smo se ostale zabavale in nazdravljale na nova znanja in poznanstva, sta se Izraelka in Palestinka na zastrtem stopnišču objeti pogovarjali. Nihče si ni upal zmotiti te oaze miru. S solznimi očmi smo pogledovale v njuno smer in upale, da ne bomo naredile česa, kar bi uničilo ta trenutek. Želele smo si, da bi trenutek trajal večno. Naslednji dan sta se poslovili kot prijateljici. Ob slovesu sta se klicali "sestra".

Vse udeleženke programa smo ostale v tesnem stiku. Imamo svojo skupino in si s pomočjo ene od mobilnih aplikacij vsak dan izmenjujemo sporočila. V času, odkar smo se vrnile domov, je bilo v Izraelu in Palestini večkrat nemirno. Vsakič, ko se je začel kakšen nemir, sta si Izraelka in Palestinka pošiljali sporočila in v skrbeh spraševali, ali sta obe na varnem. Sovraštvo je izginilo. Ostalo je globoko in iskreno prijateljstvo. V zgolj treh tednih sta moji prijateljici doživeli spravo. Nekaj, kar nekaterim ne uspe v celem življenju.

Zadnja tedna sta za moji prijateljici izjemno naporna. Izraelka je morala s svojim dojenčkom večkrat sredi noči v zaklonišče. Ampak ima vsaj to srečo, da se lahko skrije v zaklonišče, in se tega zelo dobro zaveda. Te možnosti Palestinka nima. Ne samo zaklonišča, pogosto nima niti elektrike, vode ali dostopa do interneta. Vsak dan ji pošljem več sporočil in sem vesela vsake njene besede. Ko vidim, da je sporočilo prebrala, si za trenutek oddahnem. Vem, da je živa. Ko pride elektrika in se vzpostavi povezava, mi napiše nekaj besed. Občasno pošlje tudi kakšno sliko ali video. Tako zelo je uvidevna, da mi ne pošilja tistih najbolj grozljivih, ki jih sama s svojimi otroki spremlja v živo, vsak dan. Pred dnevi se mi je prvič potožila, da je na koncu z močmi. Povedala mi je, da je čez noč izgubila svoja prijatelja, zdravnika, ki jima je raketa uničila dom in vzela življenje. Pravi, da ni spala že nekaj dni, da nujno potrebuje spanec, ampak da se enostavno ne da. Rakete švigajo ves čas. Z družino je v stalni pripravljenosti, da zapustijo dom. Ampak ne ve, kam naj odidejo. Ves čas ponavlja, Gaza je tako majhna, nimajo se kam skriti. Razlaga mi, da si njeni otroci, še posebej mlajši, kdaj želijo, da bi umrli. Ker da se bojijo, da bodo ostali sirote. Sem žalostna, jezna, besna, ker ne morem narediti prav nič, da bi njej in družini pomagala.

Žalostna, besna in jezna je tudi prijateljica iz Izraela. Javno se sprašuje, zakaj noben izraelski medij me poroča o pravem razlogu za ta spopad. Prepričana je, da pravi razlog za vojno ni sovraštvo med judovskim in arabskim prebivalstvom. Pravi razlog, pravi, je bolestna želja po oblasti enega samega človeka, avtokrata, ki nikakor ne more prenesti, da se obdobje njegovega vladanja končuje. Ne more sprejeti dejstva, da mu nikakor ne uspe sestaviti vlade in da so ga že vsi, predvsem pa izraelski narod, razkrinkali. Zato je v hudi stiski in izkorišča vsa sredstva, ne glede na ceno, na človeška življenja, na eni in drugi strani, samo da ostane na oblasti. Da pokaže, da je sovražnik zunaj. V Palestini. On pa veliki rešitelj, edini, ki lahko vodi Izrael. Ampak ne bo mu uspelo. Vedno več Izraelcev, še posebej mladih, se zaveda, da Netanjahu ni nevarnost zgolj Palestincem. Kot navaja moja prijateljica, je Netanjahu največja nevarnost tudi za judovsko ljudstvo, celotno prebivalstvo Izraela in izraelsko državo.

Razumem jo, seveda. Tudi v Sloveniji imamo premierja podobnega kova v marsikaterih potezah. Ne morem ga klicati voditelj. Ker to ni. Voditelji ne delijo svojih ljudi. Voditelji ne širijo sovraštva. Voditelji ne bevskajo. Voditelji ne žalijo. Voditelji ne trepljajo po ramenih svojih prijateljev, ko ti neusmiljeno izstreljujejo rakete, ki ubijajo nedolžne otroke. Predvsem pa se voditelji do svojega naroda ne obnašajo, kot da so ovce, ki ne premorejo niti kančka zdrave pameti in razuma. Ker večina ljudi zna razmišljati. In slej ko prej razkrinka voditelje, ki to niso. V zgodovini je nešteto primerov o razkrinkanih in izločenih kvazivoditeljih in narodih, ki znajo zgladiti spore in stopiti skupaj. Moji čudoviti prijateljici iz Izraela in Palestine sta to naredili. Vse, kar si sedaj želim in upam, je, da obe preživita in mogoče v bližji prihodnosti postaneta voditeljici, ki bosta znali svoje narode povezati tako, kot sta se znali tudi sami.