Leta 2007 sem sedel v avtomobilu s palestinskim predsednikom Mahmudom Abasom in tedanjim izraelskim predsednikom Šimonom Peresom. Skupaj smo se peljali na zasedanje turške velike narodne skupščine. Oba voditelja sta v okviru svojega prvega obiska v Ankari, ki sem ga imel priložnost gostiti prav jaz, nagovorila tudi turški parlament in se ob tej priložnosti zavezala miru in rešitvi dveh držav. To je bilo le dve leti po tem, ko je Turčija začela uresničevati projekt Industrija za mir, katerega cilj je bil obnoviti industrijski park Erez v Gazi. Ko smo Abas, Peres in jaz podprli to pobudo, nas je navdajal optimizem, da z razvojem palestinskega gospodarstva utiramo pot k trajnemu miru v regiji.

Na žalost je te sanje še isto leto pokopala odločitev Izraela, da uvede kopensko, morsko in zračno blokado Gaze. Šestnajst let pozneje me ob dogodkih, ki smo jim priča od 7. oktobra naprej, znova preplavljata razočaranje in žalost, kajti zapravili smo še eno priložnost za trajni mir. Hamasov napad na Izrael 7. oktobra pomeni pomembno prelomnico v izraelsko-palestinskih odnosih, njegove lokalne, regionalne in globalne posledice bodo daljnosežne. Na tej kritični točki se moramo vprašati: smo resnično predani ohranjanju na pravilih temelječega mednarodnega reda, zakoreninjenega v skupnih vrednotah, ali pa smo pripravljeni sprejeti razdrobljeni in polarizirani svet, v katerem bodo te vrednote utonile v pozabo?

Sam odločno obsojam smrtne žrtve med civilisti na obeh straneh. Hamasovega ubijanja in ugrabljanja izraelskih civilistov ne bi smeli odobravati v nobenih okoliščinah. Toda nesorazmeren odziv vlade izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja bo vodil le k novemu nasilju in trpljenju v regiji, hkrati pa se utegnejo sovraštvo in nesoglasja zaradi njega razširiti po vsem svetu. Na koncu bodo posledice vsega tega nosili civilisti. Tragični dogodki, ki smo jim priča v Gazi, niso nobeno presenečenje. Zapostavljanje izraelsko-palestinskega konflikta nikoli ni bilo sprejemljivo, zlasti ker se trpljenje Palestincev povečuje iz dneva v dan. Izrael z okupacijo palestinskih ozemelj ter nezakonitim in zlonamernim širjenjem izraelskih naselbin na Zahodnem bregu ravna v nasprotju z resolucijami Varnostnega sveta ZN, spodkopava temeljna načela mednarodnega prava ter krši uveljavljene standarde človekovih pravic.

Povrh vsega s sedanjo blokado Gaze osamlja in travmatizira 2,3 milijona njenih prebivalcev ter jim odreka dostop do osnovnih življenjskih potrebščin. Stvari so še hujše, ker sta se Zahod in arabski svet že navadila na ta grozljivi status quo. To je še dodatno podžgalo jezo Palestincev ter ustvarilo pogoje za sedanji konflikt. Med odpravo za ugotavljanje dejstev na območju Gaze, ki jo je leta 1999 organizirala parlamentarna skupščina Sveta Evrope, sem videl nemoč v očeh palestinskih otrok in žensk. V svojem poročilu smo opozorili na nevzdržne življenjske razmere in naraščajoče frustracije palestinskega prebivalstva. Med poznejšimi obiski v vlogi turškega zunanjega ministra in predsednika sem opazil, da so se razmere poslabšale, saj so se politični razdori, ki poganjajo ta dolgotrajni konflikt, še bolj poglobili.

V preteklih petih desetletjih mednarodni skupnosti ni uspelo podpreti edine možne rešitve: ustanovitev dveh držav, Izraela in Palestine, ki bi mirno živeli ena ob drugi. Z vsako zapravljeno možnostjo za dosego takega dogovora so se razmere močno poslabšale. Palestinski otroci zdaj menda že pišejo poslovilna pisma svojim družinam, saj bi lahko umrli med katerim od izraelskih bombardiranj. Tako stanje utegne izzvati še večji brezup in sovražnost. Izrael s svojimi taktikami v Gazi očitno krši vojno pravo. Ker tamkajšnjim prebivalcem odreka dostop do elektrike, vode in hrane ter bombardira stanovanjske soseske, bolnišnice, mošeje, cerkve, šole in begunska taborišča, ravna v nasprotju z ženevskimi konvencijami in njihovimi dodatnimi protokoli. Ti napadi niso nič drugega kot vojni zločini in tisti, ki jih počnejo, bodo nekoč nedvomno poklicani na odgovornost.

Nerazumljivo je, da je Izraelu spričo njegovega ravnanja uspelo ohraniti neomajno podporo zahodnih držav, predvsem ZDA. Tisti, ki slepo podpirajo izraelska dejanja, bi se morali vprašati: če ne zagovarjate ozemeljske celovitosti Palestine, kako lahko potem prepričljivo branite ozemeljsko celovitost Ukrajine? Če ne spoštujete mednarodnega prava, kako boste ohranili svojo verodostojnost? Ta dvojna merila spodkopavajo na pravilih temelječi mednarodni red in so voda na mlin avtoritarnim voditeljem in skrajnim gibanjem, ki se krepijo po zaslugi takih nedoslednosti.

Da bi se izognili temu scenariju, moramo spoštovati mednarodno pravo in relevantne resolucije Varnostnega sveta ZN. Arabska mirovna pobuda, predstavljena leta 2002, ki jo je sprejela Organizacija islamskega sodelovanja in očitno tudi Iran, je prava pot naprej, saj ponuja realen okvir za zagotovitev pravic in dostojanstva Palestincem. Toda najprej moramo ustaviti prelivanje krvi in zahtevati takojšnjo in brezpogojno prekinitev ognja. Antonio Guterres, generalni sekretar ZN, kljub "vetovskim vojnam" v Varnostnem svetu ZN nenehno opozarja na sedanjo humanitarno krizo v Gazi. In tudi prizadevanja turškega zunanjega ministra Hakana Fidana, znanega po odličnem poznavanju bližnjevzhodne dinamike, bodo ključna za dosego mirne rešitve.

Da bi preprečili nadaljnje nasilje in trpljenje, bi morali ubrati pošteni in konstruktivni pristop k reševanju izraelsko-palestinskega konflikta. Najboljša pot naprej je učinkovita diplomacija, ki temelji na močnem občutku regionalne odgovornosti. Sedanja vojna v Gazi je test za našo predanost na pravilih temelječega mednarodnega reda. Zdaj se bolj kot kadarkoli prej zanašamo na to, da nas bo pri naših dejanjih vodil moralni kompas mednarodnega prava.