Pred dnevi beremo v enem od slovenskih dnevnikov, kakšen presežek zanimanja za vpis beležijo gimnazije, še posebno v osrednji Sloveniji, na Gorenjskem in v Murski Soboti. Glede na razprave o povečevanju zaposljivosti, od katerih bi posebej izpostavil vladni posvet o vpisu v študijske programe lanskega februarja na Brdu, gre več kot očitno za gibanja, ki večini sedanjih odločevalcev v visokošolskem prostoru ne morejo biti všeč. Namesto da bi pridno sledili perspektivi odločevalcev (ki se doslej nekako niso znašli v politiki visokega šolstva), dijaki in njihovi starši počnejo prav nasprotno in tvegajo "slabo zaposljivost" svojih otrok.
Mogoče pa osnovnošolci in predvsem njihovi starši drugače pojmujejo realnost na trgu dela, kot vidimo pri odločevalcih na nacionalni ravni. Zelo verjetno je, da so uvideli nekatera dejstva, ki so mogoče odločevalcem ostala skrita ali jih iz kakršnikoli razlogov ne želijo videti. Več kot dveletno obdobje covida-19 je tudi pokazalo, kakšna je korist od odprtih trgov in svetovne valute, ki jo imamo. Vse do vojne v Ukrajini so rezultati, kot so rast bruto domačega proizvoda in zaposlovanje (seveda ob podpori ekonomske politike), kar po vrsti spodbijali negativna pričakovanja specializiranih institutov doma in po vsem svetu. Seveda smo videli tudi zapiranja podjetij, še posebno v izpostavljenih dejavnostih (turizem, prireditve). Vseeno pa je prevladal učinek odprtih trgov, ki dajejo priložnost večjim in manjšim podjetjem, da se hitro prilagajajo novim razmeram. In prav širše in temeljiteje izobraženi mladi se bodo v razmerah, ki že danes zahtevajo fleksibilnost in obvladovanje (razumevanje) mehkih veščin, bolje znašli kot tisti, ki jih bomo že med šolanjem seznanili predvsem s konkretnimi postopki denimo za proizvodnjo izdelkov, ki bi jih lahko spremembe v digitalizaciji in razmah umetne inteligence lahko kmalu enostavno odnesli.
Zaupati moramo v to, da imajo odločevalci dovolj analiz o gibanjih in trendih na trgu dela ter na njihovi osnovi opozarjajo na pomanjkljivosti in vodijo izobraževalno politiko. Čeprav pa je denimo v zdravstvu o tem mogoče resno dvomiti: reakcija na pomanjkanje zdravnikov kljub rasti števila diplomantov, ko se širijo zmogljivosti za študij medicine, pozablja na nekaj bistvenega, o tem smo lahko zasledili opozorila v tisku. Na žalost ne drugod, saj naj nihče ne bi imel verodostojne analize o potrebah po zdravnikih, njihovem angažiranju in nagrajevanju. Tako je med vrsticami ministra za zdravje že kmalu po začetku pandemije bilo mogoče razbrati, da je plačna politika oziroma kolektivna pogodba v zdravstvu bolj posledica prevlade moči sindikata kot pa odraz zdravstvene politike z jasnimi standardi. Gotovo bi tudi ti zadržali marsikaterega zdravnika, ki išče priložnost v tujini, pri nas pa se trudimo jih izobraževati še več. Če je tudi na drugih področjih vodenja zdravstvene politike tako, smo lahko resno zaskrbljeni – bolj mlajši kot starejši, saj bo mogoče za slednje (vsaj) sedanji sistem morda nekako še vzdržal.
Zato pustite otrokom in staršem, naj sledijo svoji viziji, česa se želijo naučiti za življenje
Zato pustite otrokom in staršem, naj sledijo svoji viziji, česa se želijo naučiti za življenje. Kdor še ne ve, da sedanje izobraževanje nudi kvečjemu znanje za včeraj, redkokje za danes, kaj pa bo jutri, pa ne more vedeti nihče! Zato naj otroci "skravžlajo" možgane tam, kjer jih to veseli. Vsem pa je treba hkrati povedati, da se lahko zgodi, da na trgu dela, kjer se nagrajuje (z zaposlitvijo in finančno) po potrebah družbe, izbrane smeri izobraževanja ne bo nujno mogoče neposredno uporabiti. Tukaj bodo šli v zrak oblikovalci politike, ki razmišljajo izpred desetletij, ko je družba zaradi pomanjkanja na trg dela vključila vsakega diplomanta ne glede na smer študija. V družbi (ekonomskih) presežkov (ki jo res ogroža vojna v Ukrajini) pa se diplomanti na trgu dela razporedijo po svojih sposobnostih, da prispevajo k rasti družbe. Medtem ko se pri nas še zmeraj pričakuje, da bo diplomant matematike ali fizike predvsem poučeval, jih v tujini najdemo med vrhunskimi vodji in menedžerji. Končno, ali ni tudi pri nas prvo resno znanje s področja privatizacije pokazal prav fizik? Ali ni bil najuspešnejši poslovnež v osnovnem šolstvu diplomant primerjalne književnosti?
Povejmo otrokom, naj v času izobraževanja sledijo svojim sanjam in okrepijo svojo osebnost, delovne navade in radovednost. Tako bodo ob vstopu na trgu dela mnogo bolj samozavestni, razpoznali bodo potrebe družbe in se uspešneje našli v realnosti na trgu dela. Spomnimo pa se še teze Johna D. Yecka v njegovi knjigi How to get profitable ideas: to love something, learn to do it better. Diploma oziroma zaključek študija seveda ne pomeni začetka počitnic in udobja, temveč začetek obdobja, ko se moramo s pridobljenim znanjem (ki smo ga poleg tega pridobili praktično zastonj) šele dokazati. Tega očitno niso povedali mladi gospe, ki je pred leti postajala pred državnim zborom s tablo na hrbtu, da je doktorica znanosti, a da zanjo ni dela.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
