Svet je navidezno začasno umiril pandemijo covida-19, a že vznikajo nove krize. Smo na robu tretje svetovne vojne. Ruska invazija na Ukrajino in Putinova prepoved vstopa britanski vladi predstavljata tektonski geostrateški premik v Evropi. Zadolževanje držav se že draži, UMAR-jeva pomladanska napoved gospodarskih gibanj ostaja skrita. Verjetnost, da se bodo negativni trendi stopnjevali, ni nezanemarljiva. V zadnjih treh desetletjih še nismo bili soočeni s tako kompleksnostjo družbenih problemov. A namesto s pripravo možnih scenarijev in načrtov prilagoditev naša majhna dežela slavi padec mask. Verjetno je lastnemu zdravju res prijazneje živeti v brezbrižnosti, a nesorazmerje med kompleksnostjo realnosti in prevlado svete preproščine in tukajzdajščine je osupljivo. Pred to logiko ni imuno niti visoko šolstvo.
Že desetletja me bega vprašanje, kako doseči razvoj, ki ne poje samega sebe. Kako oblikovati družbo, ki zna pravočasno prepoznati in razumeti nevarnost in je sposobna uresničiti svoje priložnosti. A poskus, da k Družbi 5.0, v skladu s paradigmo človekovega razvoja, preusmerimo postpandemični izobraževalni sistem, se ni izšel. Moj predlog reforme sistema izobraževanja v okviru Nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost ter Nacionalnega programa visokega šolstva so povozili protagonisti bankrotiranih idej, z oglušujočim odmevom političnih strank.
Pa vendar; za majhno državo brez denarja so ključne človeška pamet in roke. To je tudi vse, kar imamo. Kogarkoli lahko naučimo, kako lahko doseže karkoli želi in kjerkoli to želi. A težava Slovenije je, da ne ve, kaj hoče. To velja tudi za področji visokega šolstva in znanosti, za kateri se je utrdil očitno sprejemljiv vzorec pritiska in discipliniranja, finančnega zanemarjanja in domačijskega podružbljanja. Za to sta (si) sferi deloma krivi tudi sami, ker namesto brezkompromisnega uveljavljanja avtonomije, ki ne sledi zgolj oportunističnemu pragmatizmu, temveč kakovosti, odličnosti in znanstveni integriteti, utrjujeta preživetveno "catch-the-cash" matrico in se podrejata vsakokratni oblasti. Pri tem sicer nista nezanemarljiva odnos moči in razlika med neustvarjanjem pogojev za inovativnost in finančnim kaznovanjem vsega, kar se ekonomsko ne splača.
Moj predlog reforme sistema izobraževanja v okviru Nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost ter Nacionalnega programa visokega šolstva so povozili protagonisti bankrotiranih idej
Znanje ni tržna dobrina. Ob neuspešnem uvajanju tržnega modela v slovensko izobraževanje, ki ni prineslo obljubljene učinkovitosti in konkurenčnosti, so kapitulirali tudi ideološki strategi. S šok terapijo vlada s konkretno asistenco v zadnjih izdihljajih podružblja tveganja posameznikov in pri tem krši zapoved svobodne konkurence, saj ne zagotavlja istih pravil za celotno skupnost. A sama je razbila mit o ustvarjalnem, podjetniškem visokošolskem zasebnem sektorju, ki bi se po vseh zakonitostih trga moralo "zgolj" osvoboditi spon države. Da ustvarja iluzijo kohezije in regionalnega razvoja za naivne, vlada deli drobtinice še drugim zasebnim visokošolskim zavodom. Predelajmo že, no, tranzicijski kompleks periferije in prežvečene argumente izključenosti. Učinki kakovostnega visokega šolstva pač niso zgolj lokalni. Tudi cepiva niso razvili v Novem mestu ali Ljubljani, temveč na primer v Združenem kraljestvu in Nemčiji, pa smo do njega prišli tudi v Sloveniji. Ne nazadnje smo uspešno izvozili pamet najmanj 106.753 ljudi, kolikor je po podatkih DVK volilnih upravičenk/-cev s stalnim prebivališčem v tujini. Zato od vlade, ki obljublja decentralizacijo, pričakujem tudi javno razgrnitev načrta regionalne pokritosti z visokošolskimi zavodi, infrastrukturnih, kadrovskih in študentskih bivanjskih kapacitet.
Ob tem se mi postavlja vprašanje vrednosti visokega šolstva za družbo ter njegov potencial za dejanske družbene in gospodarske inovacije. Kaj sploh hočemo in potrebujemo od njega? Kakšne so ideja, vizija, vloga, funkcija visokega šolstva? Kako naj bo povezan z drugimi ravnmi? Kakšni sta ideja in vloga javne univerze? Imamo sploh resno ambicijo biti del globalne akademije? V obrambi pred osvežitvami iz tujih akademskih okolij se namreč ne izogibamo sistemski ksenofobiji; med drugim ne ponujamo niti ocenjevanja in preverjanja znanja, ki ne zahtevata fizične prisotnosti. Dopuščamo, da področje obvladuje politična klika, ki oddaja akademski status najboljšemu ponudniku. Ne nagrajujemo povezovanj, akademske ambicioznosti in pedagoške odličnosti.
Za tako majhen visokošolski sistem, kot je slovenski, je pogubno, da nimamo celovite vizije izobraževanja. Upraviteljice, ki bdi nad javnim interesom pred zasebnim in ki brezkompromisno zahteva in meri, ali je visoko šolstvo dobro upravljano in smotrno. Študentskih gibanj, ki enako odločno zahtevajo kakovost, odličnost in akademsko integriteto. Sindikalnih zahtev po odpravi prekarnosti, izkoriščanja in akademskega sužnjelastništva ter vzpostavitvi infrastrukturnih in kadrovskih kapacitet po principu enakosti, pravičnosti in raznolikosti.
Bomo zmožni sistem in zakonodajo, ki nista več primerna času, prilagoditi in optimizirati? Mnoge vlade se že soočajo z dilemami, kako vzdrž(ev)ati javno porabo, medtem ko ozka interesna klika nemoteno vleče slovensko visoko šolstvo v črno luknjo. Če sfera ne bo dohitela ritma političnih procesov in se aktivneje vključila, si bo kriva tudi sama; ko bo enkrat čez njen horizont, bo namreč lahko le še nemo opazovala, kaj se dogaja zunaj, brez vpliva, ker bo odrezana od zunanjega sveta. Morda pa ji to tudi ustreza. A avtonomija javnih univerz je utvara. Država je kot ustanoviteljica odgovorna za regulacijo in večinsko financiranje ter za razvoj celovite vizije izobraževalne in znanstvene politike, kar ji daje tudi pravice. To seveda ni enako slovenskemu mešanju politične in upraviteljske ravni.
A včasih se tudi v Sloveniji pojavijo politični genialci, ki spremenijo pravila igre, ker vedo, kaj hočejo. Ki vedo, da lahko od akademske sfere pričakujejo družbeno odgovornejšo angažiranost pri oblikovanju vzdržnejših in pametnejših javnih politik na temelju dokazov in dejstev. Od rektorjev in direktorjev odlično razumevanje sistemov ter makroekonomskih gibanj, pravočasno pripravo institucionalnih projekcij in načrtov ukrepov in prilagoditev. Od sindikatov produktiven prispevek k razgradnji statusa quo oportunizma v akademiji, začenši z operativnimi predlogi novele 63. člena Zakona o visokem šolstvu. Od obeh agencij sodobnejše definicije kakovosti, odličnosti, enakosti in pravičnosti ter ustrezne posodobitve mehanizmov njihovega doseganja. Od študentov/-k družbeno kritično refleksijo. In od svoje ekipe najvišjo stopnjo integritete, modrosti in predvsem sposobnost in znanje za ustvarjanje čezstrankarskega, medresorskega usklajevanja in odprtega dialoga s sfero.
Kolegice in kolegi, želim, da po volitvah ne boste spet čakali, da zavre. Vse naokoli je res že vroče.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
