(POGLED) O čajnici, ki jo je odnesel tornado

Na Slovenski 4 stoji čajnica. Ima dolgo zavito stopnišče, sonce na stropu in slone na oknih. Ima knjige, do katerih moraš priplezati čez ljudi, in pohištvo iz vseh koncev sveta. Ima tisto, česar na prodajnih pogodbah ne piše – ima dušo.

Februarja 2021, ko se rogovski rušilni veter še ni polegel in so bile rane še sveže, se je v časopisu iznenada pojavila novica, da se prodaja mariborski Čajek. Za čajnico, ki je v centru mesta delovala več kot dve desetletji, se je že nekaj časa iskal nov lastnik. A vendar oglas ni prodajal anonimne stavbe; nasprotno, poudarjal je prav tradicijo lokala in njegovo edinstvenost, zaradi česar je prevladal občutek, da prihodnost čajnice kot najemnika ob menjavi lastnikov ne bo ogrožena. To je bil verjetno tudi glavni razlog za zgolj bežno poročanje o dogodku (članek je poleg Mariborinfa objavil le še Večer) in pomanjkanje javnega prevpraševanja, skrbi oziroma neodobravanja, ki ga je bilo ob novici sicer čutiti v zraku. Leto zatem je Čajek prodan. Med ponudniki so bile razne prodajalne hitre prehrane in drugi, tematsko nepovezani posli, vendar nikogar, ki bi želel nadaljevati dosedanjo vizijo prostora. Čajnica je bila lastničin življenjski projekt, zato je trajalo tudi precej časa, preden je bila odločitev dokončno sprejeta. Novi lastnik, ki se v prostore seli z marcem, ima v lasti uspešno verigo vape trgovin, ki jo zdaj širi tudi v Maribor.

Medtem ko se Ljubljana (četudi z nekaterimi nezanemarljivimi spotiki) razvija, si Maribor s tovrstnimi naložbami, ne da bi trenil z očmi, veselo koplje jamo. Prostora z atmosfero, kot jo ima čajnica Čajek, ne moreš kar ustvariti, sicer bi jih bilo veliko. A je zgolj ena in za mnoge, od blizu in daleč, najlepša. Vsem je torej jasno, da vape shop nikakor ne bo nadomestil te prijetne čajnice. To verjetno tudi ni njegov namen, a prav zato bi lahko bil kjerkoli. Zakaj v prostoru, kjer je vsak detajl, vsaka razpoka del neke večje, starejše in izjemno ljube zgodbe? Pohištvo in drugi predmeti so bili namreč v čajnico skozi čas pripeljani iz starih hiš, cerkva, iz različnih krajev in držav. Umetnik Didi je notranjost opremljal po feng shuiju, prepoznavna stena iz kamna pa je stara več kot 400 let. Vse to bo skupaj s prostorom od marca dalje pripadalo novemu lastniku.

Kakšen vtis potemtakem daje mesto, ki je pripravljeno enega najbolj obiskanih prostorov v centru in pomemben simbol kulture zamenjati za trgovino (podobna vprašanja se porajajo glede situacije s Koroško cesto, Pekarno in Udarnikom, čeprav je kontekst vsake izmed teh malce drugačen)? Bo kdo kdaj rekel "Peljimo se v Maribor, tam imajo v centru res lep vape shop"? Dvomim. Zaradi čajnice, tiste z velikimi okni in visokimi stropi, pa morda vendarle.

Četudi se lahko potolažimo s tem, da Čajek svojih vrat ne zapira zares, temveč se zgolj premika na drugo lokacijo, pa je jasno tudi, da slednja ne more nadomestiti stare, saj je bila stavba velik del atmosfere, ki dela lokal tako unikaten. Pomemben del tega so seveda tudi ljudje, ki so to isto atmosfero tako ljubeče ustvarjali; in oni ostajajo. A vendar – živimo v dobi, ko se obnašamo, kot da je vse nadomestljivo, kot da je vsaka stvar zgolj še en produkt. Hitra zamenjava deluje kot obliž, ki nas zamoti pred občutki – a občutki vendarle so. Ljudje smo veliko manj racionalni, kot nas predstavlja trg; pogosto se navežemo. Tudi če bi bila stavba s svojimi stropnimi poslikavami, škripajočim parketom in polžastimi stopnicami identično preslikana na novo lokacijo ob parku, to ne bi bila nikoli popolnoma ista stvar. Pa čeprav se bo brez dvoma tudi tam zgradila čudovita zgodba. In gradili jo bomo ponovno skupaj. Z isto pirino sladico, odlično hišno tortico, predvsem pa s časom.

Čajek je torej še ena v vrsti resničnih Hiš št. 3 iz pravljice Ele Peroci, pri kateri pa vodja mestnega urada žal ni sprevidel, da je polna ljudi, ki so prostor opremili in postali njegov del tako, kot je on postal del njih. In da je vsaka kljuka, vsako držalo za časopis in vsak škripljaj tam z namenom. Zakaj torej Maribor dopusti, da se stavba, ki stoji v eni izmed zgolj dveh živahnih ulic v celem mestu, proda trgovini, ki za svoje delovanje pač ne potrebuje tako kreativnega prostora, kot je ta? A je na koncu odgovor ponovno profit? Vse bolj opažam, kako se v sodobnem poslovanju podcenjuje moč vzdušja – in ne tistega, ki ga s kopijo kvazi skandinavskega dizajna radi načrtno pričarajo razni coworking prostori in hipster kafiči. Govorim o pravem vzdušju, tistem, ki pritegne raznolike ljudi na podlagi počutja in ne branda oziroma imidža. Mnogi so o Čajeku govorili, da je eden redkih lokalov, kjer si lahko sam. Da je eden tistih prostorov, kjer brez problema sediš ure in ure, ne da bi imel občutek, da oviraš prodajo; kamor so ljudje prihajali iz tako oddaljenih vasi, kot je Zgornja Velka, in kamor pelješ tujce, ko jim želiš pokazati, kako fin je Maribor. Je tudi edini lokal v mestu, ki da vsakemu psu piškot, dva ali tri pa še čohljaj povrhu. In je eden redkih, ki dajejo iščočemu se najstniku občutek, da je lahko malce izgubljen in da ni s tem prav nič narobe. In vendar tega, na srečo, ne more nihče odkupiti – Čajek tako le ostaja.

Mesto mora biti dinamično in živo, ne zgolj komercialno uspešno, dobičkonosno ali pa institucionalizirano. Amsterdam, ki je bil včasih znan po svoji "odštekanosti", lokalni prebivalci zdaj ironično kličejo nutellaville (nutella mesto) oziroma bubble-tea-stadt (bubble tea mesto), saj kulturno pestrost in dinamičnost mesta rapidno izrivajo prav slednji, sicer dobičkonosni, a kulturno izjemno revni biznisi. Kaj nam na koncu ostane, če se mesto reducira na uspešno prodajo in dober imidž, a s tem žrtvuje tako vzdušje kot družbeno in finančno dostopnost? Kmalu ga ni več; postane zgolj eno tistih outlet "naselij" ob avtocestah, kjer se ljudje ustavijo za nakup, nihče pa si ne želi zares ostati. Mnogi trdijo, da je Čajek najlepša čajnica v Sloveniji, brez dvoma pa tudi ena najposebnejših zunaj državnih meja – gostje so redno prihajali celo z Dunaja in iz Gradca. Ali ne bi mogla biti potemtakem spomeniško zaščitena? Čez 70 let bi lahko bila edina stoletna čajnica v mestu. Vnaprej smo vedeli, da nam bo ob izgubi prostora žal; zakaj nismo tega potemtakem preprečili?

 Pred nekaj meseci sem slišala zgodbo o drugi čajnici, ki je bila prav tako velika ljubljenka mesta, vendar na drugi strani oceana. Nekega dne se je pojavil tornado in jo meni nič, tebi nič odnesel s seboj. Ničesar drugega se ni dotaknil, za seboj pa je pustil ravno toliko, da so se ljudje ustavljali in nostalgično opominjali: "Glej, tu je bila pa naša čajnica …"

V eni glavnih ulic v centru Maribora bo zraven Ilichovega sladoleda kmalu tista čajnica, ki "je nekoč bila ...". Spominjali se je bomo, kot se mnogi še zmeraj nostalgično spominjajo časov, ko se je v Čajeku še lahko kadilo; zdaj se bo morda spet. Tornado je pihal, pihnil, odpihnil. Za seboj pa pustil dim z okusom kivija, jagode in pomaranče.

Kako se konča tista druga zgodba? Čajnice ni bilo več, a pripoved pravi, da so čaji še mesece zatem padali z neba. In naša? Ta se pod parkom nadaljuje.