(FOTO) Na prodaj znamenita čajnica v središču Maribora: Kaj pravi lastnica Biljana Lenard

Čajnica Čajek v Slovenski ulici je lokal, za katerega marsikdo reče, da ni v Mariboru ali mariborski, a še kako je. V 21 letih so ga številni vzeli za svojega, postal je eden od ponosov mesta. ​Da je Čajek v središču mesta čajnica in prodajalna čajev, ki je nekaj posebnega, in da so takšni tudi njeni gostje, da je lokal, ki bi si ga želelo vsako milijonsko mesto, smo pisali v Večeru leta 2000. Zaradi pogreznjenih naslanjačev, neudobno čudovitih klopi, zavitih stopnic, kamnitega zidu, lesenih tal, pohištva namesto pulta. V tej čajnici je čas tekel počasneje, ljudje so se med mešanico prijetnih arom v zraku umirili in uživali, na dobro vzdušje pa so vsa leta vplivali tudi uglajeni in prijetni zaposleni. Lastnica lokala Biljana Lenard si želi, da bi tako bilo tudi v prihodnje, a brez njene prisotnosti.

Kako se je začelo

Zgodba o čajnicah Lenardove v Mariboru je še desetletje daljša kot zgodovina Čajeka. "Vse se je začelo leta 1990. Glavna pobudnika pa sta moj mož Rado in prijatelj Gic. Takratna trgovska hiša Merkur v Vetrinjski ulici je prosila Gica, ki je prvi v Sloveniji odprl čajnico, za sodelovanje, in sicer, da bi v Merkurju odprl majhno čajnico kot dodatno ponudbo kupcem. Ni se želel širiti, zato je prosil Rada, da mu pomaga poiskati primerno osebo. Sporočila sta mi, da sem to jaz. Nisem ju jemala resno, saj me gostinstvo sploh ni zanimalo. Od vsega sem samo rada pripravljala čaj," se spominja Biljana Lenard.

Po dolgem prepričevanju je pustila redno službo na mariborski občini in se lotila velikega izziva. Gostinstva ni poznala, a kot dolgoletna športnica je vedela, da je vse izvedljivo in rešljivo. Po nekaj letih so vodilni v Merkurju sporočili obrtnikom, da nekaterih ne potrebujejo več, zato je poiskala nov lokal in se odločila za avlo Kina Union. "Vedela sem, da bo to začasna rešitev, saj sem ves čas imela željo po lepi čajnici v dveh etažah. To se mi je uresničilo v začetku leta 2000."

To je naša dnevna soba

Gradbena dela v stavbi v Slovenski ulici, ki je bila zgrajena leta 1840, so bila zahtevna, saj je hiša spomeniško zaščitena. Lenardova danes prizna, da so bile včasih tudi njene želje težko izvedljive: "Zamišljala sem si čajnico s starim pohištvom, ki sem ga skrbno zbirala. V prostor sem hotela vnesti čim več topline in prijetnega vzdušja, kar v prvi vrsti daje les. Ponosna sem na steno, ki povezuje spodnji in zgornji prostor. Želela sem, da si mladi ogledajo, kakšne materiale so nekoč uporabljali za gradnjo stavb. Ker sta dva prostora, so si mladi, srednješolci in študentje, zgornji prostor nekako prilastili, ves čas so govorili 'to je naša dnevna soba'. Večino časa so se tam učili, brali, inštruirali, si med seboj pomagali in debatirali. Veselje jih je bilo gledati in poslušati."

Lokal je znan po mirnih in uglajenih gostih, med tujci je atrakcija. "Če se odločiš za čaj, si moraš vzeti čas, saj se čaja na hitro ne da popiti," poudarja Lenardova. Ves čas se je trudila, da so gostje uživali in bili zadovoljni. Ponudila jim je vedno nove sladice in pijače, znamenita je bio pirina sladica. "V veselje mi je bilo vsako soboto speči domače rogljiče, ki so gostom zelo teknili, saj so na njih vztrajno čakali ves teden," pravi. Znameniti sladici v Čajeku sta predvsem hišna čokoladna torta in masleno linško oko, narejeni na način naših babic.

Prijetna strežba in prha za osebje

Zelo pomemben del Čajeka so tudi zaposleni. Natakarice in natakarji so goste pogo4sto spraševali, ali želijo, da jih poučijo o pripravi čaja in jim svetujejo. Ob redno zaposlenih so tam večinoma delali študentje. "Bili so zelo delavni, ustrežljivi, spoštljivi do odraslih in mladine, tako da mi je bilo v veliko veselje delati z njimi," se spominja Lenardova. Posebnost lokala je bila tudi prha za osebje. "Kot športnica sem vedela, kaj pomeni biti cel dan na faksu, se potiti in potem takšen delati. Ni pošteno do osebja, ker se ne počuti dobro, in ni pošteno do gosta. Pred delom so se lahko tukaj oprhali in smo bili vsi zadovoljni."

Velik projekt je bil najti dobavitelja čajev, da so bili pravi, primerni, pripoveduje Lenardova. "Za sto vrst čajev v ponudbi je treba pokusiti 500 vzorcev, to smo delali dva ali trije. Povezali smo se z grosistom iz nemškega Bremna, tja z ladjo pripeljejo čaje iz Azije, predvsem Japonske, Kitajske in Indije." V Čajeku so se osredotočili na črne, zelene in zeliščne čaje, ki niso bili zdravilni, ti so bili v prvih letih prepovedani, ko se je to sprostilo, pa veliko domačih čajev niso dodali, saj imajo Slovenci že doma odlične zeliščne čaje.

Cena za Čajek 420 tisoč evrov

Biljana Lenard se je upokojila pred dobrim letom in pol, zadnji dve leti je bil najemnik lokala njegov dolgoletni gost Bernard Šiško. "Najemnik se je v zadnjih mesecih trudil, da bi izložba in terasa bolj izstopali, ker je lokal zaprt. Trenutno je gostinstvo v težki situaciji. Marsikdo me je v teh dneh poklical, in vprašal, ali smo lokal prodali Kitajcem, ker je tako okrašeno," je z nasmehom dejala. A bi zdaj rada, da podobnih zgodb ne posluša več, zato želi lokal prodati in se od dogajanja v stavbi distancirati. Ceno je postavila pri 420 tisoč evrih. Pravi, da ne bi imela nič proti, če bi stavbo kupil kak tujec in nadaljeval zgodbo, saj so ti čajnico redno obiskovali: "Obiskovalci mariborske opere iz Gradca so mi govorili, da jim je žal, da nimajo oni takšne čajnice. Tu so bili redno gostje z Dunaja. K nam stalno prihajajo tudi Mariborčani, ki so mladi obiskovali lokal, nato so se preselili v tujino, zdaj pa sem vodijo svoje otroke najstnike."

Lenardova poudarja, da Maribor potrebuje lokale, kjer je ljudem prijetno in kjer se čas ustavi: "Trudim se izbrati novega lastnika ali lastnico, ki bo nadaljeval mojo zgodbo ali jo celo nadgradil z več sveže energije. Novemu lastniku pa želim, da bi užival in bi ga delo tako osrečevalo, kot je mene celih 30 let. Pomembno pa je, da imaš to delo rad in da spoštuješ goste."