Ne, v naslovu se mi ni zapisalo. To, kar nas čaka v nedeljo, 27. novembra, namreč ne bo samo referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ampak natančno to, kar sem zapisala – referendum o javni RTV. Dosedanji Zakon o Radioteleviziji Slovenija, sprejet leta 2005 (tako imenovani Grimsov zakon), namreč omogoča, da se na RTV dogaja to, kar se.
Da lahko v programskem svetu javne RTV sedijo in o javnem interesu odločajo ljudje, ki so izrazito ideološko opredeljeni. Da lahko direktor Televizije Slovenija postane človek, ki ni politično nevtralen, saj je v času Janševe vlade vodil Urad vlade RS za komuniciranje; ki je mesece izčrpaval Slovensko tiskovno agencijo; ki je po poročanju medijev brez gradbenega dovoljenja gradil na Veliki planini; ki je med delovnim časom na Televiziji pospravljal svoje počitniške hiše, namenjene oddajanju – in, kar je najhuje, – ki očitno ne dojame, kako vrhunske novinarje in sodelavce ima v hiši in kako prestižno mesto je zasedel. Ali pač ve; mogoče mu je kdo celo prišepnil, zato je še toliko bolj destruktiven pri vzpostavljanju razmer na TV in s tem rušenju ustanove, ki so mu jo podarili v upravljanje.
Nedoumljivo je tudi, da lahko pravno službo na RTV vodijo "ljudje, ki so prišli neposredno iz kabineta prejšnjega predsednika vlade", "nova urednica dnevnoinformativnega programa pa je oseba, ki je v času Janševe vlade delala kot piarovka v kabinetu premierja". Posledice tega in tudi siceršnjega kadrovanja na RTV so katastrofalne. Dialog med vrhunskimi novinarji in vodstvom je zaostren do skrajnosti; vodenje oddaj prevzemajo ljudje, ki za to niso usposobljeni; v nekatere včasih odmevne pogovorne oddaje in soočenja namesto kompetentnih sogovorcev prihajajo pisci rumenega tiska najnižje kategorije ali celo junaki črne kronike, ki naj bi gledalcem omogočali vpogled v aktualna dogajanja; tudi na RTV. Retorika kanala, ki kar naprej ugotavlja "Kdo tu laže", ne da bi se zazrl v lastno podobo v ogledalu, se je preselila na RTV, ki naj bi opravljala "javno službo z namenom zagotavljanja kulturnih, socialnih in demokratičnih potreb državljanov Republike Slovenije". Se bo kompleksnost dela televizijskih voditeljev/voditeljic v edini javni, neprofitni radiotelevizijski organizaciji v Sloveniji počasi zreducirala na nivo pirkovič&petrovčič? Se šalijo? Ali pa je populistični trumpizem tisto, do koder seže domet odgovornih? Mogoče pa nas gledalce tako zelo podcenjujejo? Mogoče celo za vsako ceno silijo, naj vendar že preklopimo na komercialne kanale in pustimo shirati gospo – imenovano Radiotelevizija Slovenija, "javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena"?
Otroške, mladinske, izobraževalne oddaje odpirajo okna in ne manipulirajo z gledalci. Jih ne poneumljajo
Ne, nisem naivna. RTV je bila vedno odvisna od trenutne oblasti, toda mnogi novinarji in uredniki so bili sposobni tako ali drugače sporočati to, kar so hoteli, ter tako graditi zaupanje gledalcev in poslušalcev. In s tem visoke standarde v novinarstvu. Ni torej naključje, da se je krvava arena (za vse, ki ne znajo brati, naj povem, da je to mišljeno metaforično!) zaenkrat vzpostavila v informativnem programu, ki bi se ob nadaljnjem stampedu odgovornih lahko kmalu sprevrgel v trobilo tega, kar smo na zadnjih parlamentarnih volitvah gladko zavrnili.
Mašinerija, ki tako brezkompromisno lomasti po RTV, se ne bo zaustavila. Interesi, ki jo poganjajo, zagotovo imajo dolgoročnejše načrte; informativni program je samo vrh piramide. Ko bomo odšli na referendum, se bomo torej odločali ZA javno RTV Slovenija, ZA javno Televizijo Slovenija, ZA pošteno in kritično novinarstvo.
Odločali pa se bomo tudi o nečem, kar potiskamo kar nekam na stran. Ker ne morem mimo zgodb, naj bo tudi tokrat tako. Vnuka doma nimata televizije, zato so risanke pri nas prava poslastica. Živ žav je zakon. Vrhunski igralci oživljajo like, ki "nosijo sporočila ljubezni, prijateljstva, sodelovanja, sočutja, razlagajo pa tudi odnose v družini, med sorojenci in prijatelji". Otroške, mladinske, izobraževalne oddaje odpirajo okna in ne manipulirajo z gledalci. Jih ne poneumljajo.
Za pokušnjo smo nekega večera preklopili na kanal, namenjen samo risankam. Na videz gledljive animacije, v njih pa velikokrat nasilje, streljanje, groteskni liki, ki maličijo svoje nasprotnike in jih z užitkom zmeljejo v prafaktorje. Bloke risank prekinjajo bučni oglasi, tudi takšni, v katerih nastopajoči otroci poskušajo prodati vse – od oblek, ličil do igrač vseh vrst. Tudi "puške" z vrtljivim bobnom z osmimi puščicami, namestljivo cevjo in teleskopom. Za koga? Nas potem dokumentarni film Sarajevo safari sploh še lahko preseneti?
Na RTV se to (zaenkrat) ne more zgoditi. Pred ekranom javne RTV so otroci (zaenkrat) varni. V poplavi elektronskih zaslonov, ki danes otroke zavajajo, z njimi manipulirajo, jih segregirajo ali indoktrinirajo, je to že pravo razkošje. Nedeljski referendum torej ni samo referendum o zakonu, je referendum o ZAupanju. Torej ZA.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
