O pouku na daljavo je bilo prelitega že veliko črnila. Od začetnega navdušenja, da poteka izvrstno in brezhibno, do bolj treznih jesenskih ocen, da tako odlično le ni. To pač ni to, si postajamo edini. Če morda zdaj, v drugem valu, pouk na daljavo res poteka bistveno bolje in poenoteno s tehničnega in izvedbenega vidika, pa vedno bolj ugotavljamo, da je vprašljiva pedagoška in didaktična kakovost takšnega pouka. V zadnjih dneh se zmeraj bolj pojavlja še vprašanje, kako ocenjevati na daljavo oziroma ali je to sploh možno (kakovostno) izpeljati. In ali bo to sploh takšno ocenjevanje, kot ga učitelji moramo, za dobro otrok, zagotoviti. Diskusije se hitro izgubijo v stranpoteh, slepih ulicah, (politično motiviranih) obtoževanjih in praznih floskulah.
Ker želim, da bi bil pričujoči prispevek kar najbolj razumljiv tudi širši laični javnosti množice učenk, učencev, dijakinj, dijakov in staršev, ki se verjetno iz dneva v dan bolj sprašujejo, kdo je tu nor (učitelji, šolska politika ali morda kar oni sami?), naj uvodoma pojasnim: učenci morajo v šolskem letu pridobiti določeno število ocen. To število je za osnovne šole predpisano v pravilniku o ocenjevanju na državni ravni in je odvisno od števila ur posameznega predmeta v šolskem letu. Srednje šole imajo na tem področju avtonomijo, a s tem problem, ki ga naslavljam, ni rešen.
Pričakovati, da bomo s poukom na daljavo lahko dosegali enake standarde znanj, kot jih (lahko) dosegamo pri pouku v šoli, je iluzorno. Za to bi morali imeti povsem drugačne učne načrte in didaktične koncepte pouka na daljavo. In kako se preverja doseganje standardov znanj? Z ocenjevanjem, seveda. In zdaj pridemo do srži problema. Ali lahko v času pouka na daljavo ocenjevanje znanja poteka enako, kot če bi pouk v celoti potekal v šoli? Mislim, da je po zdravi kmečki pameti jasno, da ne. Ocenjevanje, kot je predvideno za pouk v šoli, naj bi nespremenjeno (le da bo zdaj pač na daljavo!) uporabili za ocenjevanje znanja, tudi pridobljenega s poukom na daljavo?
Zato želim jasno, kot je le mogoče, artikulirati problem, ki ga imamo učiteljice in učitelji v zdajšnji situaciji pouka na daljavo in s tem povezanim ocenjevanjem učencev oziroma dijakov. Bojim se, da ga odločevalci in odgovorni sicer niti ne razumejo.
Glede ocenjevanja imamo v zdajšnji situaciji dve možnosti: prva je, da bodo število (pomembno za osnovne šole, kjer je to število predpisano s pravilnikom) in načini ocenjevanja ostali enaki kot ob običajnem celoletnem pouku v šoli. V tem primeru je torej nujno, da ocenjujemo tudi na daljavo, saj ne bo mogoče vsega bremena ocenjevanj (tako količinsko kot vsebinsko) prenesti na učence in dijake v časovna obdobja, ko bomo v šolah (mislim, da je moč predvidevati, da pouka na daljavo še nismo končali in nas še čaka kakšen krog pozimi ali spomladi). Zakaj ne bo možno? Ker ne bo moč zadostiti tistemu členu pravilnika o ocenjevanju, ki pravi, da sta lahko na teden zgolj dve pisni ocenjevanji (osnovne šole) oziroma tri (gimnazije) in nič več! Temu problemu se sicer lahko izognemo tako, da bomo v obdobjih, ko bomo v šoli, ocenjevali ustno, a to ne spremeni pritiska na učence in dijake, ki ga bodo deležni v obdobjih, ko bodo v šoli, da ne govorimo o času, ki je za to potreben ob 20 do 30 učencih ali dijakih v razredu. Koliko ur bo potem še ostalo za obravnavanje snovi?
Ob tej prvi možnosti, da bo torej ocenjevanje na daljavo nujno, pa naletimo na vrsto težav. Kako naj kot učitelj to izpeljem, da bo enakovredno ocenjevanju v šoli in enakovredno med učenci/dijaki? Lahko zahtevam, da imajo učenci/dijaki vsaj dve kameri za nadzor? Če ju nimajo, ali lahko zahtevam, da si ju gredo kupit? Če tega ne smem, ti ocene pač ne bodo pridobili, drugi z dvema ali več kamerami pa bodo? Oziroma bom v tem primeru vsem omogočil pisanje odgovorov zgolj z eno kamero, v posmeh objektivnosti ocenjevanja? Sploh lahko zahtevam, da voajersko opazujem njihovo sobo? Morajo snemati tudi svojo omaro, če se v njej skriva prišepetovalec? Lahko zahtevam, da zaprejo oči ali gledajo v strop, ko govorijo? Morajo snemati tudi stene sobe ali ekran računalnika? V tem primeru moram zahtevati od njih še tretjo in četrto kamero! Katero spletno orodje naj uporabim za ocenjevanje? Če en učitelj uporablja eno, drugi drugo, en na tak način in s takšnimi nastavitvami aplikacije, drugi z drugačnimi, so razlike pri različnih učiteljih in po različnih šolah lahko ogromne! Gre za ocene, ki vplivajo na vpis v srednje šole in na univerze! Zato ocenjevanje na daljavo v teh izjemnih okoliščinah ne more biti prepuščeno avtonomiji (beri: improvizaciji) učitelja ali šol, saj se v tem primeru zgodi takšna raznovrstnost ocenjevanj, da ni možno zagotoviti bistvene predpostavke ocenjevanja, namreč da so ocene, ki odražajo doseganje standardov, zapisanih v učnih načrtih, čim manj odvisne od naključnih značilnosti šole ali osebnostnih lastnosti učitelja. Ne slepimo se, seveda je to zgolj ideal, ki pa se mu je v običajnih okoliščinah bistveno lažje vsaj približati, o takšnih okoliščinah pa zdaj nikakor ne moremo govoriti. Potrebujemo enotne smernice!
Šolski prostor potrebuje v tem trenutku mirno roko. Potrebna je premišljena in v javnosti utemeljena odločitev, kako naprej
Druga možnost je, da naj bo zaradi res izrednih razmer in s tem povezanih v prejšnjem odstavku omenjenih ovir ocenjevanje bistveno prilagojeno in skoncentrirano na obdobje, ko bomo v šolah, vendar seveda ne na enak način, kot če bi bili v šolah prisotni celo šolsko leto: število (za osnovne šole) zahtevanih ocen in pogoji ter načini ocenjevanj naj se v tem primeru seveda prilagodijo, vendar čim bolj enotno, za kar naj z ustreznimi smernicami poskrbijo šolske oblasti. Ob smiselnih prilagoditvah ne bo treba pod pritiskom improvizirati vsakemu zase z ocenjevanjem na daljavo in lahko bomo vsaj nekoliko mirneje in načrtovano delali. Zakaj v obeh možnostih predlagam enotne smernice za vse?
Zavedajmo se, da gre za izjemne okoliščine, višjo silo, kot je ne pomnimo od epidemije španske gripe naprej. V takšnih okoliščinah si umiti roke pod pretvezo avtonomije učiteljev in šol je neprimerno in neodgovorno. Ne tiščimo glave v pesek, kot da imamo samo pouk na daljavo, vse drugo pa je "business as usual", zato naj tudi učitelji ocenjujemo tako, kot je pač znano in predvideno za običajne okoliščine. Pogoji, načini ocenjevanj (in število za osnovne šole) v teh specifičnih in izjemnih okoliščinah, bodisi na daljavo bodisi v šoli (govorim samo o tem, posebnem šolskem letu), ne morejo biti prepuščeni učiteljevi ali šolski avtonomiji (nekateri bodo na daljavo tako ali drugače, drugi bodo še malo počakali, tretji bodo učence in dijake zbombardirali z ocenjevanji takoj, ko jih spet zagledajo v učilnicah ...), saj s tem tvegamo, da bistveno bolj kot v običajnih okoliščinah posegamo v nekaj pomembnejšega: preko različnih pogojev in načinov ocenjevanj v možnosti nadaljnjega izobraževanja učencev in dijakov ter posledično v njihovo prihodnost.
Šolski prostor potrebuje v tem trenutku mirno roko. Potrebna je premišljena in v javnosti utemeljena odločitev, kako naprej, takšna ali drugačna. Ne učenci ne dijaki in ne učitelji ne moremo več delati (kaj šele načrtovati) v takšni negotovosti in se konec koncev igrati z usodo učencev in dijakov, za katere smo v prvi vrsti tu.