V ustavnopravnem pravu velja naslednja odktrina. Novinar, ki ima pri svojem delu določene pravice, ima seveda tudi določene dolžnosti. Do informacij lahko pride tudi tako, da mu informacije posreduje neka tretja oseba. To je tako imenovani vir ali "globoko grlo", ali "žvižgač."
In zdaj konkretni primer "Maske, minister in Tarča". Če tretja oseba prisluškuje funkcionarju ali njun pogovor snema brez vednosti funkcionarja, potem pa posneto informacijo izroči novinarju, jo novinar lahko objavi in za objavo in posnetek/prisluh ni pravno-kazensko odgovoren, če so za to izpolnjeni temeljni pravni pogoji: če je informacija tako pomembna, da se ji legitimno pripiše status informacije javnega značaja; če je - posledično in logično - zadeva v velikem javnem interesu in če razkriva protipravno oziroma koruptivno ravnanje funkcionarja. Mora (!!) pa novinar dati temu funkcionarju priložnost, da poda odgovor oziroma pojasnilo, svojo razlago zgodbe.
S tem novinar izpolni standard "biti v dobri veri." Novinar, ki je te pogoje izpolnil je pravno nedotakljiv.
Kriminalisti lahko vseeno začnejo preiskovati, za kaj je šlo in kdo je bil vir informacij. A to še ne pomeni, da bodo pri tem uspešni in to še ne pomeni, da bodo smeli priti do vira informacij oziroma, da bodo smeli zoper vir informacij - po pravu - sprožiti kazenski postopek. To tudi še ne pomeni, da se bo smelo vir informacij javno razkriti.
Samo izjemoma sme sodišče od novinarja zahtevati, da razkrije svoj vir; če je to nujno za kazenski pregon
