(POGLED) Onkraj Janše in antijanšizma

Protestiram, ker vlada daje uničevanju okolja turbopospešek in vse, ki temu nasprotujejo, kriminalizira. Protestiram, ker ne želim strojev smrti pakta Nato na našem nebu. Protestiram, ker ne želim novih plavajočih trupel na južni meji. Upor proti takim politikam je moja dolžnost. Vendar si je tukaj treba naliti čistega vina. Vse zgoraj navedene politike so, v resda milejši obliki, izvajale tudi pretekle levoliberalne vlade. Janez Janša je zgolj prevzel štafetno palico

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Sašo Bizjak

Več kot osem let je od znamenitih vstaj, ki so iz mestne hiše odnesle Franca Kanglerja, iz vladnih soban pa Janeza Janšo. Tistih protestov se dobro spomnim. Ne zgolj po občutku, ki ti ga v očeh in grlu pusti solzivec, temveč predvsem po tem, da se je skozi njih pričela moja politizacija in politizacija še marsikaterega izmed mojih vrstnikov, sedaj soborcev in tovarišev. Na ulicah smo sklepali nova prijateljstva, se spoznavali z novimi idejami in preko tega prvič zares začeli razmišljati o drugačnem svetu. O svetu brez izkoriščanja, kjer delovni ljudje načrtujejo in vodijo produkcijo v skladu z družbenimi interesi in ne zasebnimi interesi najpremožnejših. O svetu, kjer demokracija ni zgolj prazna fraza, temveč jo vsakodnevno izvajamo na delovnih mestih, v lokalnih skupnostih, športnih društvih in drugod.
Letošnji kolesarski protesti so precej drugačni. Trenutno se po številčnosti ne morejo meriti s tistimi iz zime 2012-2013. Razredna struktura protestniške množice je tokrat bolj nagnjena v smer meščanske inteligence in novega urbanega podjetništva. Gesla in napisi na redkih transparentih so skoraj izključno posvečeni kritiki avtoritarnosti Janeza Janše in Slovenske demokratske stranke (SDS). Redko izjemo predstavljajo zgolj nekateri okoljski aktivisti in njihove organizacije.
Antijanšizem, pogosto v svoji vulgarni obliki, je mišica, ki (v največji meri) vsak petek pritiska na pedala. Njegov problem pa je, da gre za vsebinsko prazen koncept, ki se podre kot hišica iz kart, če iz njega izvlečemo asa. Njegovo dosledno upoštevanje nas meče v objem tistih, ki so nas obdali z bodečo žico, privatizirali mnoge javne storitve, prikimavali ob napadih na sindikalne aktiviste in sodelovali v uničevanju naravnega okolja. Prav tako je po dveh mesecih več kot jasno, da ne zmore mobilizirati dovolj širokih plasti ljudskih množic, katerih aktivacija bi resneje ogrozila obstoj vladajoče garniture.

Andrej Petelinšek
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta