(POGLED) Po incidentu župana Arsenoviča: I Can't Breathe*

Mateja Ratej Mateja Ratej
20.04.2022 18:00

Potem ko smo otroke v preteklih letih epizodično mrcvarili za štirimi stenami in jih predolgo prepuščali na (ne)milost strokovni in človeški usposobljenosti staršev, nima nihče, najmanj pa župan, pravice jadikovati nad neukročenostjo in slabo socializiranostjo mladine

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Morda je bil dovolj le bežen trenutek, da se je agonično sporočilo, ki ga je Eric Garner poleti 2014 ponavljal ameriškemu policistu, medtem ko je ta razkrečen tiščal koleno na ujetnikov sapnik, zlepljen ob asfalt, priplazilo do igrišča mariborske osnovne šole, kjer ga je izurjena roka spremenila v grafit. Bržkone je bilo nato od tam do zlovešče fotografije razkrečenega župana, ki stiska v kot otroka, v vseh pogledih mnogo šibkejšega od sebe, potrebnega še veliko manj napora. Nad prizorom nasilja, ki zaradi silovite simbolike spominja na neprijeten piktogram, se pomenljivo pne Kalvarija – županova, otrokova, naša skupna. Tako nazorno uprizorjenega trka svetov v vse bolj razslojeni družbi in razmerah orjaškega prepada med generacijami, ki ga je prinesel padec predstavnega sveta, v slovenskem javnem prostoru še nismo videli. 

Andrej Petelinšek

Ko se Aleksander Saša Arsenovič po obsceni promociji zakona ulice poln cinizma javno sprašuje, kam gre družba, ki tolerira nesramne, predrzne in neukročene otroke, velja razumeti, da sedi v drugem največjem slovenskem mestu na mestu župana oseba, ki zaslepljena v miselnosti privilegiranega razreda ni zmožna razumeti družbe po dveletnem zdravstvenem zastoju in na pragu novega velikega vojaškega spopada, ko tudi mariborske šolske klopi polnijo od vojne travmatizirani ukrajinski otroci. Nepojmljive razsežnosti županovega samovoljnega urejanja družbenega življenja mimo za to vzpostavljenih institucij državnih organov in civilne družbe v neugodnih družbenih okoliščinah predstavljajo orjaški problem za Maribor in celoten slovenski prostor, ki mu nemirno in impulzivno štajersko urbano središče na robu nacionalnih diskurzov pogosto zarisuje prihajajoče družbene trende.

Če nam Aleksander Saša Arsenovič uspešno pojasni, da po javnem razkazovanju terorja in lastne pomanjkljive samoregulacije v kontekstu poškodovanega družbenega tkiva, v katerem vre socialna frustracija, ni treba drugega kot iztisnjeno opravičilo, saj večino časa "dela dobro", velja razumeti, da smo prevzeli soodgovornost za legitimacijo vseh preteklih in prihodnjih aktov jemanja pravice v svoje roke tako posameznikov kot formalnih in neformalnih skupin. Skupaj z njim gledamo in sprejemamo nič manj kot militarizacijo družbe: potrjujemo nasilni izbruh slehernega zakonskega partnerja, ki večino časa "dela dobro", udomačujemo vsak napad starejšega vrstnika, ki udari po mlajšem in šibkejšem, ter se sprijaznimo z vsakršnim izživljanjem starša ali učitelja nad najstnikom strupenega jezika. Potem ko smo otroke v preteklih dveh letih epizodično mrcvarili za štirimi stenami in jih predolgo prepuščali na milost in nemilost strokovni in človeški usposobljenosti njihovih staršev, nima nihče, najmanj pa župan, pravice jadikovati nad neukročenostjo in slabo socializiranostjo mladine, pač pa je njegova in naša dolžnost omogočiti jim polno vrnitev v družbeno življenje, za katero smo jih prikrajšali.

Shutterstock
Mateja Ratej
Igor Napast

 Prihajajo dnevi, ko bo mesto bolj kot dolga desetletja prej na čelu potrebovalo modre, preudarne, trezne, daljnovidne, obvladane ter družbeno in politično brezhibno podkovane osebnosti. Takšne, ki tankočutno prepoznajo trenutek, ko jim pričnejo ljudje različnih socialnih, spolnih, nacionalnih idr. opredelitev sporočati, da ne morejo več dihati. Porajajo se dnevi, ko bomo enako kot vodo in kruh potrebovali voditelje, ki so sposobni brez posebnih treningov dojeti, da se v čaščenju lastnine ni dovoljeno pobesnelo zaganjati v vrat tistemu, ki nima ničesar drugega kot zrak, saj s tem odpiramo pošastno sezono lova vsakega nad vsakim.

Na dlani so dnevi, ko žari poetika Daneta Zajca …

Za vse boš plačal.

Največ boš plačal za svoje rojstvo.

Jata posmehljivih ptic te bo zasledovala

skoz življenje.

Ob uri miru

in ob uri nemira

se bo spuščala na tvoje prsi.

Terjala bo plačilo.

In ti boš dajal in dajal.

Ampak odrešitve ne bo nikoli.

Ker ni nikjer odpuščanja.

Nikjer ni odrešitve za človeka.

V sebi nimaš vrednosti,

s katero bi plačal.

In sam si plačilo za vse.

* Ne morem dihati

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta