(POLEMIKA) Mastnak je prvi dvom spremenil v politično stališče, pri čemer je vzel za talca domačo znanstveno skupnost

Eden najvidnejših slovenskih družboslovnih znanstvenikov se je v nekaj zaporednih javnih nastopih odločil razgaliti kot kritik splošnega cepljenja proti koronavirusni bolezni, ki že več kot leto in pol močno zavira družbeno življenje in vse od nastopa leta 2020 zarisuje obrise nove svetovne ureditve. Od TV-intervjuja, ko je sklenil, da so cepiva ​mRNA zoper covid-19 to zgolj v metaforičnem smislu, v resnici pa gre za genski inženiring, do publicistične objave, v kateri je trenutno slovensko politično stvarnost označil za "policijsko diktaturo", je do svoje redne kolumne, ko je bil vmes morebiti deležen kritik kolegov, napredoval do sintagme "znanstvene policijske diktature" tako, da je trdi roki oblasti gladko priključil še pretežno levo inteligenco, ki naj bi po njegovem mnenju nasprotovala "svobodi mišljenja in zahtevala cenzuro". Tako je nastal zlovešč preplet "politične vladavine ter znanosti in tehnologije".

***

Mariborski zdravnik in sodni izvedenec Ivan Jurečko je bil leta 1920 delovno preobremenjen. V širši mariborski okolici je izbruhnila epidemija črnih koz (t. i. osepnic), ki so preživelim puščale globoke brazgotine po obrazu. Obolevali so zlasti otroci in starejši, Jurečko pa je bil med tistimi zdravniki, ki so izvajali splošno cepljenje prebivalstva. Dobrih deset let kasneje je bila svetovna in slovenska družbena stvarnost z zaostrovanjem gospodarske krize in poglabljanjem socialne neenakosti ter s tem hitro rastjo političnih ideologij v bistveno novih okoliščinah. Tudi zdravnik Jurečko je novembra 1931, dve leti pred nastopom nacistične oblasti Adolfa Hitlerja, presenetil z objavo članka v reviji Življenje in svet, pod naslovom Evgenika. V njem je odkrito zagovarjal odsvetovanje ploditve ali celo prisilno sterilizacijo za shizofrenike, histerike, paranoike, manično depresivne osebe, epileptike, duševno zaostale osebe, kriminalce in podobne: "Vem, da se bo smatralo to za okrutnost, trdost, toda moramo pomisliti, da bo morala bela rasa bojevati boj za obstanek proti drugim svežim rasam. In v tem boju je slabič in nesposobnež sovražnik močnega in sposobnega."

Ivan Jurečko je bil v letih pred drugo vojno zdravnik mariborske moške kaznilnice, kjer je med drugim s prisilnim hranjenjem prekinjal gladovne stavke tam zaprtih komunistov. A hkrati je bil v tridesetih letih 20. stoletja, ko je širši mariborski prostor zajel množični pojav hitlerizma, pobudnik ustanovitve Kluba Maribor, katerega namen je bil omejevati vpliv nacistične propagande med slovenskim prebivalstvom. Klub je prirejal predavanja, ki so jih imeli poleg Jurečka tudi drugi vidni mariborski izobraženci.

Novi luping v življenjski zgodbi, ki je lahko bila samo plod ekstremnih družbenih razmer, govori o tem, da Jurečka aprila 1941 ni bilo med osemindvajsetimi uslužbenci kaznilnice, ki so jih nacisti po prevzemu oblasti v Mariboru iz varnostnih razlogov nemudoma odpustili, saj je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko, kot takšen pa je padel v nemško vojno ujetništvo. Drugo vojno je preživel kot zdravnik v različnih vojaških taboriščih, ker je bil kazensko preganjan, potem ko ga je nekdanji avstro-ogrski oficir, tedaj pa pripadnik nemške vojske, obtožil protinemškega delovanja. Ne glede na to je mariborski zdravnik po skrivnih poteh pošiljal sanitetni material štajerskim partizanskim skupinam, zaradi česar je v povojni socialistični državi lahko nadaljeval delo sodnega izvedenca in zdravnika - najprej v taborišču nemških vojnih ujetnikov.

Če razumemo, da smo se sodobniki danes znašli v podobni družbeni centrifugi z množico vprašanj in zelo malo odgovori, kakršno so živeli naši predniki med svetovnima vojnama, potem velja poudariti tudi, da je slovenska znanost v času zadnjih skrajnih družbenih zaostritev kljub razumljivim nihanjem v pogojih razpadanja imaginarija odigrala zgodovinsko pozitivno vlogo. Največja družbena preloma 20. stoletja, ki sta dosegla višek v dveh svetovnih vojnah, sta po drugi strani ob mnogih posameznikih, ki sta jim za vselej preoblikovala miselne svetove, tragično zarisala tudi silhueto inteligentnega in izobraženega posameznika s ponotranjeno kritično držo, ki čas velikih družbenih sprememb doživlja kot neposreden napad nase, in to neposredno od ljudi, ki ga obkrožajo.

S tem, ko se je Tomaž Mastnak javno izrekel proti smiselnosti cepljenja prebivalstva zoper bolezen covid-19 in se nato skorajda v isti sapi vehementno odvrnil od domačih znanstvenih jeder, vabi in opogumlja tiste rojake, ki ob razpadanju identitetnih oprijemališč in izgubi zaupanja v tradicionalne avtoritete izgubljajo tla pod nogami ter jih ključno poganja strah. Vendar strah v času orjaških družbenih procesov ne more biti produktivno polje upora, temveč razmere za smiseln upor vzpostavi šele trenutek, ko gonilo kolektivne akcije ni več brezglavi krik za ohranitev lastnega telesa, temveč organizirana in artikulirana zahteva po družbeni spremembi.

Večina slovenskih družboslovnih in humanističnih znanstvenikov je kljub verjetnim intimnim dvomom, ki sta jih prinesla strah pred minevanjem in potrošniški diktat o zdravem življenjskem slogu, v zadnjem letu in pol javno ali tiho podprla cepljenje kot enoten svetovni odgovor na pandemijo. Sociolog se je prvi odločil svoj dvom spremeniti v politično stališče, pri čemer je vzel za talca domačo znanstveno skupnost. Sočustvovati velja z bržkone življenjsko osebno (in sedaj tudi javno) stisko znanstvenika, saj se z njo gromko ruši naš skupni svet predstav, a za slovensko družbo je v času nove eskalacije okužb še pomembneje, da je javni intelektualec morebiti odprl razpoko, ki utegne prispevati k novi poglobitvi družbene krize. Če se bo v akademski sferi javno manifestiral razkol v odnosu do globalnega odziva na epidemijo, nas čaka nova velika zaostritev družbenih napetosti.