(POGLED) Politične stranke se morajo naučiti, kaj je levica in kaj desnica. Je sredinskost sploh možna?

Razločevanje med politično levico in desnico se je pojavilo v času francoske revolucije in se je nanašalo na sedežni red poslancev nasprotujočih si političnih sil v parlamentu, ki so sedeli levo (tretji stan) oziroma desno (plemstvo, duhovščina) od predsednika. Desnica je bila poenostavljeno rečeno za status quo, levica pa za spremembe.

Danes je treba oba pola ločiti glede ekonomije, po Marxovo glede na odnos do presežne vrednosti. V kapitalistični družbi je pomembno razmerje med kapitalom in delom. Če je razmerje v nekakšnem ravnovesju, je družba stabilna in prebivalci so relativno zadovoljni. Takšno obdobje je bilo na Zahodu od konca druge svetovne vojne do neoliberalne revolucije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po tem pa se je pričelo rušiti v korist kapitala in sedaj smo tu, kjer smo. Posplošeno lahko razliko med levico in desnico prikažemo tako, da se prva nagiba v prid delu, druga navija za kapital.

Razločevanje pa ni tako enoznačno, saj je treba vanj vključiti tudi odnos do liberalizma. Ta se zavzema za človekovo svobodo in enakopravnost, človekove pravice, svobodo veroizpovedi, svobodne in poštene volitve ter svobodno gospodarsko pobudo. Vse demokratične politične skupine niso v enaki meri prevzele liberalnih temeljev. Neoliberalizem, ki je ekonomsko tipična desna politična usmeritev, daje daleč največji pomen prostemu trgu skozi formulo deregulacija, liberalizacija in privatizacija. Takšne programe ima večina modernih političnih strank.

Razlike med strankami s podobnimi ekonomskimi programi so se zato pričele pojavljati pri identitetnih politikah. Nekatere so se povezale s konservatizmom, zlasti verskim, tradicionalizmom in nacionalizmom. Druge pa so dale večji poudarek človekovim pravicam, predvsem pravicam manjšin. Jonathan Haidt navaja šest temeljev morale: skrb za sočloveka, svoboda, pravičnost, zvestoba, avtoriteta in svetost. Oba konca političnega spektra se na različne načine ali različno močno navezujeta na vsakega od teh temeljev. Levica se navezuje predvsem na skrb za sočloveka, svobodo in pravičnost, desnica pa na vseh šest. Zato ima desnica več poti nagovarjanja volivcev. Tega se večinoma zaveda in volilne teme se prepogosto vrtijo okoli pravic manjšin, reprodukcijskih pravic žensk in migracij, bistveno manj pa glede ekonomskih vprašanj. Rezultat je paradoks, da volivci na podlagi moralnih temeljev izvolijo politike, ki jim eksistenčno škodijo.

V Sloveniji je politični prostor še dodatno začinjen z radikalno desno politično filozofijo SDS in Janeza Janše. SDS se je razvila iz prve moderne slovenske pobude socialne demokracije. Po Janševem prevzemu stranke pa se je pričela njena postopna in temeljita preobrazba. Stranka je postala del Evropske ljudske stranke, prevzela je neoliberalni ekonomski program in izvedla preobrat v populizem. Pričela je kulturni boj, zavračanje NOB in poveličevanje domobranstva. Avtoritativna in hierarhično dobro organizirana je prevzela primat na desnici.

V Sloveniji se precej političnih strank rado samookliče za sredinske stranke. Sredinskost v resnici ni možna, gre za PR-dobrikanje volivcem. Srednje poti pri ključnih vprašanjih enostavno ni. Ali podpiraš privatizacijo ali ne, ali si proti splavu ali ne. Kriterij, kaj je pri nas levica oziroma desnica, je postavila SDS. Levica je vse, kar njeni veljaki določijo kot tako. Zato se pri nas levica in desnica ne delita glede na ekonomsko usmeritev, temveč glede na diskurz, ki ga je radikalna tranzicijska desnica vsilila družbi, in to je odnos do marginalnih skupin, beguncev, do NOB, Milana Kučana ipd. Ker pa večinski del volilnega telesa izkazuje leve preference, so se tudi mnoge ekonomsko sicer desne stranke začele proglašati za tako imenovane levosredinske, z LDS na čelu. Mediji pa nekritično ponavljajo mantro o levosredinskih strankah in levosredinskih koalicijah.

Vendar destruktivno ravnanje Janše in SDS nikakor ne uspe prepričati večine volivcev. Ne glede na skoraj tri desetletja trajajočo denunciranje NOB-ja, socializma, Jugoslavije, Tita, Kučana, leve politične misli, feminizma, RTV in medijev ter diskreditiranje političnih nasprotnikov ni spremenilo večinske miselnosti. Slovenci se še kako dobro zavedamo, da današnjo samostojnost ne dolgujemo le veteranom 1991, ampak tudi veteranom 1941. Brez partizanov bi bila danes meja z Italijo na Triglavu. Jasno nam je, da nam je socializem z vsemi svojimi slabosti in obžalovanja vrednimi povojnimi poboji kljub vsemu prinesel boljše življenje, kot pa bi ga živeli v restavrirani kraljevini.

Janša je tako povzročil nastanek dveh blokov. Radikalno desna politična opcija, ki jo ponuja SDS s sateliti, na volitvah že 20 let prejema med 26 in 34 odstotki glasov. Protijanšev blok je v istem času prepričal med 39 in dobrimi 61 odstotki volivcev. Edina izjema so bile volitve leta 2004, ko je Janša s sateliti prejel skoraj 45 odstotkov glasov, nasprotni blok pa le 33 odstotkov, vendar je to moč pripisati zasičenosti volivcev z LDS.

Prva Janševa vlada je bila edina vladavina desnega političnega bloka, ki pa leta 2004 kljub izkazanemu populizmu še ni bil tako zelo radikaliziran kot sedaj. Tako druga kot tretja Janševa vlada pa nista produkt drugačne miselnosti slovenskih volivk in volivcev, ampak sodelovanja neoliberalnih in oportunističnih strank (DL, Desus in SMC).

Živimo shizofreno situacijo. Radikalna desna politična opcija je na predčasnih volitvah pred slabimi tremi leti prejela le 32 odstotkov volilne podpore. Protijanševa koalicija, sestavljena iz zgolj ene resnično leve stranke in kar štirih (neo)liberalnih strank, za SD namreč težko rečemo, da je socialna demokracija še kaj več kot po imenu, ter oportunističnega Desusa, pa prejela še dvakrat večjo. Radikalna desna vlada brez izdaje volivcev resnično ne bi bila možna.

Volivci občasno kaznujemo stranke iz prve lige. Takrat naredimo prostor v parlamentu za nove, le izjemoma pa dovolimo vrnitev kaznovanim. Redne volitve bodo čez dobro leto in pred nami se bo odvijalo mesarsko klanje za glasove. Govorimo o vsaj 15 odstotkih glasov, lahko pa tudi več. Desni politični blok se že pripravlja, temu je namenjen projekt Povežimo Slovenijo. Stranka Levica se kot edina ekonomska in ideološka protiutež krepi, medtem ko so liberalne protijanšistične stranke še vedno razdrobljene. Problem strank SD, LMŠ in SAB ni narcisoidnost majhnih razlik, kot jim radi očitajo, ampak neprepoznavnost sicer podobnih političnih programov in zanikanje ideologije. Ne zgolj volivci, predvsem stranke se morajo naučiti, kaj je levica in kaj desnica.