Pred kratkim me je v poštnem nabiralniku, kot večino ljudi, živečih v Sloveniji, pričakala pisemska ovojnica z logotipom Slovenske demokratske stranke (SDS). Iz radovednosti sem jo odprl in v njej našel anketni vprašalnik z desetimi vprašanji, povabilo k sodelovanju v nagradni igri in vabilo k včlanitvi in doniranju omenjeni politični organizaciji.
Vsebina vprašanj je bila takšna, kot jo je pač moč pričakovati pri politični propagandi. Izbor tematik je v največji meri ciljal v smeri "kulturnega boja". Področja, kjer se SDS na eni strani in liberalni intelektualci, vodje petkovih kolesarjenj in največji del parlamentarne opozicije na drugi najbolje počutijo. Področja, kjer se lahko v nedogled obmetavajo z različnimi bolj ali manj žaljivimi oznakami, ne da bi to imelo kakršenkoli vpliv na življenja običajnih delovnih ljudi. In to v času, ko življenjski standard večine prebivalstva pada mnogo hitreje, kot rastejo lajki in komentarji pod objavami o "avtoritarni demokraciji", "demontaži države" ali "Soroševih plačancih".
Toda namen tega teksta ni razpravljati o "kulturnem boju", temveč o učinkovitosti takšne oblike političnega oglaševanja. Raziskovalca s Stony Brook University (New York, ZDA) Yanna Krupnikova in John Barry Ryan sta oktobra lani napisala članek z naslovom "The Real Divide in America Is Between Political Junkies and Everyone Else" (Resničen razkol v Združenih državah Amerike je razkol med političnimi odvisniki in vsemi ostalimi). V njem sta povzela glavne točke svoje večmesečne raziskave, med drugim sta zapisala, da okoli 85 odstotkov ljudi v ZDA spremlja politiko občasno ali sploh ne, samo 15 odstotkov pa jo spremlja podrobno ali zelo podrobno. S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da je mogoče te številke, seveda ne do odstotne točke natančno, preslikati na Slovenijo. Politične delitve v družbi zares obstajajo, toda ne potekajo po frontni črti, ki nam jo slikajo premier, osrednji mediji ali kakšni drugi varuhi obstoječega ekonomsko-političnega reda.
V kapitalistični demokraciji je množicam odvzeta možnost odločanja. Na delovnem mestu, v lokalni skupnosti, državi in nadnacionalnih organizacijah. To, da ljudje vse bolj zavračajo sodelovanje na volitvah v okviru naštetih struktur, ne kaže na njihovo "neodgovornost", temveč na to, da, večinoma sicer popolnoma po občutku, vidijo skozi tanko tančico demokracije, ki za sabo skriva kapitalistično bedo, izkoriščanje in avtoritarnost ne glede na politično značko tistega, ki zaseda to ali ono funkcijo.
Anketno akcijo je torej treba razumeti v tem kontekstu. Z njo pošiljatelji sporočajo ljudem, da si želijo slišati njihovo mnenje, da si želijo njihove vključitve v politični proces, tudi če ne spadajo v tistih 15 odstotkov ljudi, ki parlamentarno politiko spremljajo na dnevni ravni. O neiskrenosti njihovih namenov najbolje priča njihovo delovanje, o učinkovitosti pa stopnja organiziranosti stranke, mobilizacijska moč in ne nazadnje volilni rezultati.
Zatekanje k argumentom, da takšna akcija pomeni "propagandistično mazaštvo" v času, ko ne poteka predvolilna kampanja, ugibanja o izvoru denarja, ki je potreben za njeno izpeljavo, in trditve, da gre za zlorabo formata ankete, ne bo v ničemer pripomoglo k zmanjšanju njenih učinkov. Podobno se je pokazalo že pred leti, ko je ista stranka Slovenijo prelepila z jumbo plakati s sloganom V zdravstvu bomo naredili red! Človeka, ki mesece in leta čaka na prepotrebno operacijo, ali nekoga, ki opazuje, kako obstajajo čakalne vrste za nas običajne delovne ljudi in luksuzni tretmaji za tiste na vrhu družbe, ne zanima, ali kdo na te težave opozarja februarja, oktobra ali tista dva tedna pred volitvami.
Sprejemajo brutalno avtoritarnost v tovarnah, razen ko je govor o "tovarnah laži in zlobe"
Zgornji argumenti so celo škodljivi. Gredo namreč v smeri liberalno-elitističnega razumevanja politike kot dejavnosti, ki je omejena na težko gledljive parlamentarne debate, razprave v salonih in čim manjšo vključenost množic ali ovc, kot jih večkrat imenujejo. To, da anketo, o kateri pišem, strgaš, vržeš v koš ali zažgeš, je popolnoma razumljivo dejanje, to, da se pretvarjaš, da si s tem zmanjšal njeno učinkovitost ali da je to gotovo storil tudi tvoj sosed, kolega ali sodelavec, pa je zgolj metanje peska v lastne oči. Zapiranje v vedno manjše družbene mehurčke, za vstop v katere moraš v vsakem pogovoru omeniti vsaj dva od izrazov, "iliberalna demokracija", "smrt janšizmu" ali "škodovanje mednarodnemu ugledu Slovenije", vodi zgolj v utrjevanje aktualne oblasti. Oblasti, katere mnoge politike so resno škodljive za veliko večino delovnih ljudi. Toda to so v največji meri politike, ki uživajo glasno ali malo manj glasno podporo celotnega liberalnega političnega establišmenta in njegovih najvplivnejših navijačev na družbenih omrežjih. {api_embed_photo_R30}646572{/api_embed_photo_R30}
Ne smemo privoliti v takšno razumevanje politike in se zapirati v "varne" družbene mehurčke. To nas namreč vodi proč od delovnih ljudi in v objem tistih družbenih sil, ki si želijo neskončne vladavine liberalnega kapitalizma z vsem izkoriščanjem, ki ga povzroča, toda brez hudobnih tvitov. Sprejemajo brutalno avtoritarnost v tovarnah, razen ko je govor o "tovarnah laži in zlobe".
Obiščite spletno stran brez oglasov.
