Če je pandemija covida-19 svetu kaj prinesla, je to visoka cena, ki jo zaradi podcenjevanja njenega vpliva plačujemo za izgubljena življenja, uničena gospodarstva in zapravljen človeški potencial. S to lekcijo pa lahko okrepimo svojo sposobnost soočanja s šoki, ki jih bomo doživeli v prihodnje.
V zadnjih stoletjih so družbe našle preprosto formulo za napredek in blaginjo: gospodarsko rast. Stalno povečevanje proizvodnje in produktivnosti je navidezna rešitev za vse težave, vključno z negotovostjo pri zagotavljanju zadostnih količin hrane, revščino in boleznimi. Toda ali smo zdaj dosegli točko, ko strategija rasti postaja past in ustvarja nove, vedno obsežnejše težave?
Zdi se tako. V nedavnem poročilu, objavljenem pred prvim srečanjem vrha Nobelove nagrade, poimenovanem Naš planet, naša prihodnost, s svojimi kolegi trdim, da neuspeh pri vrednotenju socialne in ekološke odpornosti pomeni, da bodo šoki v tem stoletju težji in da bodo njihovi učinki trajali več stoletij, celo tisočletij. Družbeno odpornost pa lahko gradimo s spodbujanjem enakosti, zaupanja in sodelovanja ter z ekološko odpornostjo, cenjenjem raznolikosti in kompleksnosti pred učinkovitostjo in preprostostjo.
Pandemija je kruto izpostavila tveganje ob ignoriranju odpornosti. Naša gospodarstva so postala tako soodvisna, da usoda enega sloni na uspešnosti drugih, ki so nekje na drugi strani sveta. Naša mesta, običajno panji industrije in inovacij, so postala žarišča bolezni. Naši transportni sistemi so zasnovani za prenašanje patogenov po vsem planetu. Nekatera glavna komunikacijska omrežja dajejo lažem in napačnim informacijam prednost pred resnico, zato je težko ločiti dejstva od fikcije.
"Smo dosegli točko, ko strategija rasti postaja past in ustvarja nove, vedno obsežnejše težave?"
Ekstremna neenakost zmanjšuje odpornost družbe, kar je pogosto zelo očitno. Revnejše države z manj bolnišnicami, manj raziskovalci in šibkejšim upravljanjem so manj zmogljive pri obvladovanju pandemije. V bogatih družbah so revnejši ljudje pogosto najbolj ranljivi, ker so njihovi dejavniki tveganja večji. Izpostavljeni so večjemu onesnaženju zraka, pogosteje imajo zdravstvene težave zaradi debelosti in živijo v bolj natrpanih skupnostih kot premožni. Pandemija jih je tako bolj prizadela in se hitreje razširila med njimi.
Toda ekonomska neenakost lahko tudi drugače vpliva na odpornost. Zaupanje v vlade je v bolj neenakih družbah običajno nižje, deloma tudi zato, ker revnejši državljani menijo, da politiki služijo predvsem interesom elit. To lahko spodbudi vzpon populističnih voditeljev in otežuje izvajanje dolgoročnih politik, ki vplivajo na vse državljane. Toda v našem poročilu ugotavljamo, da daleč največji šok v tem stoletju izvira iz našega mačehovskega odnosa do narave. Biosfera, območje blizu Zemljinega površja, kjer poteka življenje, je stara vsaj 3,5 milijarde let. Toda v obdobju trajanja enega življenja je človeštvo sistematično zmanjševalo odpornost biosfere, posledice tega pa so podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti - to se je večinoma dogajalo od petdesetih let prejšnjega stoletja.
Ljudje uničujemo biosfero. Na Zemlji upravljamo 75 odstotkov zemljišč, večinoma za kmetijstvo. Ljudje in njihova živina po teži predstavljamo 96 odstotkov vseh sesalcev na Zemlji. Ko se prebijamo skozi gozdove, mokrišča in travišča, pa so najbolj odporne vrste, ki se lahko najhitreje prilagodijo in celo uspevajo v človeškem okolju, pogosto netopirji in podgane, ki zlahka gostijo smrtonosne patogene.
Odpornost biosfere, njena sposobnost, da vztraja, absorbira šoke in se razvija v nenehno spreminjajočih se pogojih, je odvisna od sposobnosti obnavljanja materialov, v negotovih in neznanih razmerah pa se razvija na nove načine. Če krepimo to odpornost, moramo spoštovati planetarne meje in podpirati ekološko raznolikost. Predvsem pa se moramo na novo naučiti ceniti globalna bogastva.
Pred nami je prava nevihta. Za preživetje na Zemlji bomo morali premisliti o svojem pristopu k vrednotenju odpornosti naše globalne civilizacije, začenši s priznanjem, da je del biosfere in da je odvisna od nje. Preprosto moramo začeti sodelovati s planetom, na katerem živimo. Vrednosti amazonskega pragozda ne moremo izračunati na enak način kot vrednost istoimenskega podjetja. Prav tako pretoka oceanov ali Antarktike, ki kažeta znake krhkosti, ni mogoče določiti kot potrošniško blago. Ceniti moramo kohezivne družbe, vključenost, sodelovanje in zaupanje.
Pandemija je trenutek preobrazbe za celotno družbo. Vemo, da moramo do leta 2030 prepoloviti emisije toplogrednih plinov. Vemo, da se je začela četrta industrijska revolucija. In že od svetovne finančne krize leta 2008 vemo, da vrnitev v običajno poslovanje ni način za gradnjo uspešne in trajnostne prihodnosti.
Zdaj moramo preoblikovati svoja gospodarstva, da bomo dali raznolikosti in odpornosti prednost pred preprostostjo in učinkovitostjo. To v prvi vrsti pomeni preseganje lahkih in uničujočih strategij rasti, ki niso povezane s planetom, ki je naš dom. Namesto tega morajo vlade preusmeriti ekonomsko dinamiko v zagotavljanje odpornosti ljudi in njihovega naravnega okolja. Ceniti odpornost ne nazadnje pomeni ceniti svojo prihodnost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
