(POGLED) Prihaja zima, Putin pa izgublja

Ko je ruski predsednik Vladimir Putin 24. februarja začel svojo vojno v Ukrajini, je očitno pričakoval hitro in gladko zmago. V svojih govorih je namigoval, da Ukrajina tako ali tako nikoli ni bila prava država, in je domneval, da se bo preprosto zlomila. Kljub temu je v okviru svoje tako imenovane posebne operacije v Ukrajino poslal skoraj 85 odstotkov aktivnih pripadnikov ruske vojske.

Po uspešni protiofenzivi, ki so jo ukrajinske oborožene sile izvedle v preteklih tednih, je vojna prešla v novo fazo. Kaže, da je imel Putin popolnoma napačno predstavo o državi, ki jo je napadel. Moral bi biti pametnejši. Leta 2014, po priključitvi Krima, je poskušal zasesti velik del vzhodne in južne Ukrajine tako s posredno vojno kot z neposrednim vojaškim posredovanjem. Toda Ukrajinci so tedaj združili moči ter odločno branili svojo svobodo in neodvisnost – in to so storili tudi letos.

Aprila je bil uradni Kremelj že primoran priznati, da so njegova prizadevanja, da bi zasedel Kijev in strmoglavil ukrajinsko vodstvo, spodletela. Ruske sile so po umiku z območij okoli prestolnice za seboj pustile opustošeno pokrajino in sledove vojnih zločinov. Poveljniki ruske vojske so v drugi fazi agresije svojo pozornost usmerili na vzhodni ukrajinski regiji Doneck in Lugansk, ki tvorita širše območje Donbas, ter na celo črnomorsko obalo, vzhodno od Odese.

V preteklih šestih mesecih je bila Evropa priča najsilovitejšim spopadom po drugi svetovni vojni. Rusko topništvo je udrihalo po ukrajinskih mestih in vaseh, njegova tarča so bile tudi stanovanjske soseske, bolnišnice, vrtci in elektrarne. Toda ruske sile so napredovale veliko počasneje, kot je bilo pričakovano. Ukrajinska vojska, opremljena s sodobnim zahodnim orožjem, je uspešno odbijala njihove napade. Konflikt se je spremenil v dolgotrajno vojno izčrpavanja. Čeprav je ruska ofenziva zastala, je Rusija, ker je veliko večja, sposobna dlje časa zagotavljati tehnične resurse (čeprav vedno manj kakovostne). Možnosti Ukrajine za zmago so se zato zdele precej negotove.

Toda zdaj se je očitno zgodil preobrat. Ukrajinska vojska je najprej sprožila protiofenzivo okoli Hersona na jugu, nato pa bliskovito napadla ruske položaje okoli Harkova, drugega največjega ukrajinskega mesta, ki leži na severovzhodu države. V trenutku, ko je odjeknila vest o hitrem napredovanju ukrajinskih sil, sem se ravno mudil v Kijevu, zato lahko povem, da je v mestu zavladalo veliko veselje. "Zdaj smo svetu pokazali, da je zmaga vendarle možna," so govorili tamkajšnji prebivalci.

Nasprotno pa v Moskvi menda vlada popolnoma drugačno vzdušje – in tudi prav je tako. Rusi so začeli spoznavati, da ruska vojska ne bo mogla poraziti ukrajinske vojske in okupirati cele države, kot si je zamislil Putin.

Kremlju naklonjeni blogerji so zato že začeli nergati zaradi strateških napak in slabe oskrbe ruskih vojakov. Eden od komentatorjev je denimo napisal: "Tako ali tako smo že izgubili, vse drugo je le vprašanje časa." Celo v uradnih ruskih medijih vladata šok in obup. Medtem ko nekateri analitiki obupano pozivajo k razglasitvi totalne vojne in splošne mobilizacije, drugi trdijo, da to ne bi prav nič pomagalo in da je nastopil čas za politična pogajanja z Ukrajino. Toda jasnega sporočila ni. Putin iz svojega bunkerja v Kremlju še naprej vztrajno trdi, da vse poteka v skladu z načrti. Toda te njegove trditve so očitno izgubile vso verodostojnost.

Ker nima nobene realne možnosti za vojaško zmago, je začel prekinjati dobave energentov v Evropo. Hkrati upa, da bo ostra zima Evropejce prisilila, da bodo nehali podpirati Ukrajino. A Kremelj se moti tudi v tem primeru. Evropejci tega seveda ne bodo storili. Evropa je v samo nekaj mesecih svojo odvisnost od ruskega plina zmanjšala s 40 na devet odstotkov, njene zaloge plina za zimo pa že dosegajo 84 odstotkov. Čeprav se bo kljub temu soočala s težavami, te ne bodo imele velikega političnega učinka. Energetsko izsiljevanje je bilo eno od zadnjih Putinovih orožij, ki pa postaja iz dneva v dan bolj dolgočasno.

Evropa in ZDA morajo zdaj okrepiti svojo podporo Ukrajini. Pet milijard evrov, kolikor bi jih morali na mesec zagotoviti za nadaljnje delovanje države Ukrajine, bi pomenilo le približno 0,03 odstotka BDP EU. Ta finančna podpora bi morala spremljati trajna prizadevanja za okrepitev in opremljanje ukrajinskih oboroženih sil z zahodnim orožjem. ZDA pri tem nedvomno igrajo vodilno vlogo, a tudi Evropa mora prispevati svoj del.

Po mojem mnenju se bo Putin čez zimo umaknil v svojo kremeljsko utrdbo (in informacijski mehurček) in čakal na to, da njegova politična strategija proti Evropi obrodi sadove. Toda na koncu bo tudi v Moskvi vsem postalo jasno, da so njegove vojaške in politične strategije spodletele. V tistem trenutku se bodo stvari povsem spremenile. Ne le, da bo postalo očitno, da Rusija ne more zmagati, morda bo celo videti, da bo Rusija izgubila vojno, ki jo je začel Putin.

Rusija tedaj ne bo imela druge izbire, kot da ta zanjo veliki strateški neuspeh Putinovega režima pusti v preteklosti.