V času, ko Evropa in svet spremljata britansko sago izstopanja iz Evropske unije, prežeto z izenačeno velikima taboroma podpornikov in nasprotnikov EU, se zdi, da imajo zapisi s časa vstopanja Združenega kraljestva v to organizacijo poseben pomen. Ali pa morda gremo še sto let nazaj. Leta 1849 je Victor Hugo kot predsedujoči pariškemu mirovnemu kongresu, ki je sledil revolucionarnim vrenjem po Evropi sredi 19. stoletja, izpostavil svojo vizijo Združenih držav Evrope. Rekel je:
"Prišel bo dan, ko boste vi Francija, vi Rusija, vi Italija, vi Anglija, vi Nemčija, vse ve, nacije kontinenta, brez da bi izgubile svoje raznolike lastnosti in posebnosti, združene… Moj upor je bratstvo! Ne mejam! … Bodimo Združene države Evrope."
Navkljub veliki podpori, ki jo je ideja Združenih držav Evrope imela, je Evropa v naslednjih desetletjih namesto bratstva, ki ga je izpostavljal Hugo, doživljala vojne, regionalne in take, ki so zajele ves kontinent. V prvi svetovni vojni je umrlo devet milijonov borcev in sedem milijonov civilnega prebivalstva. Imperiji so padli in vladalo je prepričanje, da se takšna vojna ne bo nikoli več ponovila. Grof Coudehove-Kalergi po prvi svetovni vojni dobi ponovno množično podporo panevropskemu gibanju, tudi med najvidnejšimi intelektualci tistega časa, kot so bili Einstein, Freud, Kant, Nietche, Picasso in drugi.
The Guardian je imel 1. januarja 1973 na prvi strani članek z naslovom: "Smo notri – a brez ognjemetov". Ta stavek primerno označuje celoten čas britanskega članstva v EU.
