(POGLED) Samo brez panike, prosim! To vojno smo že izgubili

… je rad obešenjaško izjavil dobri vojak Švejk. Nismo še tam, kjer je bil Švejk, a zatiranje glasov kritičnega razmišljanja nimata vselej jasne politične barve. "Ljudje vedo vedno več in vedno tiše", piše Edvard Kocbek - in taki vzorci so nevarno pandemični.

Sloveniji gre priznanje za utrjenost v političnih farsah vseh vrst. A dogajanje zadnjih dni je vzbudilo nekaj prvinsko neznanega, čemur številni niso znali dati imena. Sama bi sentiment različnega razumevanja 'političnega vmešavanja in pritiskov' zajela v koncept etike in integritete, ki je slovenski javni sceni še nekoliko tuj. Od zrelejših političnih okolij se še razlikuje po odsotnosti družbenega dogovora o načelnosti in poštenosti. V okoljih, kjer so tak dogovor uveljavili, politika predstavlja ultimativni mehanizem spoštovanja pravil; predvideva se, da politiki upoštevajo pravila in načela. V nasprotnem sledi politični pritisk k odstopu. Kar gledamo te dni v Sloveniji, naj bo streznitev. Od prenosa konflikta v polje javnega namreč ni sledilo, kar smo upravičeno naložili novi politiki: načelnost in transparentnost. Namesto da bi premier prepoznal priložnost za iskreno odpiranje razprave o strokovnosti in politični nepristranskosti policije v službi ljudstva, smo priča nizu bizarnosti in preigravanj moči.

Manipulacije, reinterpretacije, rekonstrukcije in revidiranja dogodkov, spletkarski sentimenti, sumničavost in zarotniška domišljija, iz katerih sicer črpajo navdih avtokrati in pridigarji postresničnosti, so privrele na plano kot islandski gejzir. Zgodovinski teden je vrtilni moment, ki je razgalil politiko, ki so ji samoumevni privilegiji in kronizem, samovolja, ne samoomejevanje. Očitno je postalo nerazumevanje odločne aprilske zahteve za zrelo, odgovorno politiko in za demokratični forum. Namesto javnega nastopa, s katerim bi prvi minister upravičil in utrdil izkazano politično zaupanje, so si mikrofone njemu v podporo podajali predstavniki in predstavnice strank; ti so razkrivali skoraj versko lojalnost voditelju ali nerodno in nelagodno poskušali omejiti škodo ugledu koalicije. Predstava utrjuje v prepričanju, da novi politični obrazi še niso dojeli svojih novih položajev ter vlog pri upravljanju podsistemov. Povedne so zlasti njihove analize stanja stvari, ki izgubijo sleherno kredibilnost, ko jih prezrcalimo na doslej javno najbolj prezirano konstalacijo politično-policijske moči v bivši vladi.

V Združenem kraljestvu je zavajanje v politiki smrtni greh, z uradno klasifikacijo prezira in zaničevanja parlamenta ali volilnega telesa. Tako imenovana Nolanova načela javnega življenja – ta veljajo za vse, ki zasedajo javne funkcije na nacionalni ali lokalni ravni – vključujejo načelo poštenosti. Vključena so v kodeks ravnanja, ki ga morajo upoštevati vsi funkcionarji in funkcionarke. Izhajajo iz ideje, da mora parlament za učinkovito izpolnjevanje svoje vloge nadzora nad delom vlade, sprejemanja zakonodaje in opravljanja javne razprave operirati z resničnimi informacijami. Ministrski kodeks ravnanja nadalje določa, da je "izrednega pomena, da ministri parlamentu posredujejo natančne in resnične informacije ter ob prvi priložnosti popravijo vsako nenamerno napako". Ministri in ministrice (tudi prvi med njimi), ki namerno zavajajo, morajo ponuditi odstop ali bodo odstavljeni. Tovrstnih obtožb ministrice ne morejo uporabiti druga proti drugi, za kar obstaja vrsta zgodovinskih in praktičnih razlogov. Ne nazadnje, ker se razprava pogosto sprevrže v obtožbe, namesto osredotočanja na bistvena vsebinska vprašanja. Razsodnik je predsednica vlade, v primeru preiskave parlament. To je lahko svojevrsten paradoks, saj je izid odvisen od moči vladajoče stranke v parlamentu. A kot smo se lahko prepričali, politična kultura na Otoku temelji na aktivnem državljanstvu (tudi zunaj socialnih omrežij). Hudo zgražanje in pritisk javnosti, ki ju ni mogoče ignorirati brez velike škode za vladajočo stranko, privede do upoštevanja kodeksa. Naj spomnim le na zadnje odstope ministrov in ministric ter Johnsona in Liz Truss.

Aktualna slovenska politična afera je izjemno pomembna za oceno zrelosti in modrosti novih političnih akterjev. Ker imamo v participativni demokraciji pluralnost stališč, sem sama videla kontinuum možnih izidov, od konsenza do kompromisa. Nič od tega se ni zgodilo. Ker predvideva tudi scenarij, v katerem oba igralca izgubita, ponuja enega prepričljivejših analitskih orodij dogajanja teorija iger. Zanj potrebujemo motiv akterjev, ob predpostavki, da so njune poteze racionalne. A vprašanje motiva ostaja odprto in s tem dilema, ali je ministrica ravnala prav, ko je predsednika vlade dejansko pozvala k odstopu. Ali je pravilno ocenila ali pa je morebiti precenila, da gre za biti ali ne biti demokracije, za javno, skupnostno in ne zasebno, osebno? Če je res šlo za to, je ravnala prav in bo v toku zgodovine moralna zmagovalka; če ne, je zaradi zrezka zaklala vola. Nimamo dovolj informacij, da bi lahko že sodili, in kdo ve, če jih bomo kdaj zares dobili. Zato tudi o racionalnosti obeh igralcev na tem mestu težko sodimo. A posledice so v obeh scenarijih enake: premier mora javnost prepričati, da ne gre za vprašanje demokracije in politično vmešavanje. Kar je počel do zdaj, je vse drugo - in časa za odpravo škode nima več.

Premier si je v tej igri najbolj škodil sam. Politika je umetnost vladanja, kamor spada tudi občutek za "pravi trenutek". Če si prehiter, ti ne sledijo; če prepočasen, si prepozen. Ministrici v tej enačbi ne gre očitati neobčutka in nerazumevanja politike. Globok poklon tudi za njen pogum v znani konstalaciji moči. Prepričana sem, da je predvidela, da bo vodilna stranka nepremišljeno trošila (pre)več virov, da bi jo izčrpala, in preračunljivost znanih in ponovno vzniklih akterjev, ki se bodo trudili ostati ali priključiti igri. Nepovratno je javno odprla nujno vprašanje, ali imamo dovolj varoval, ki preprečujejo katerikoli izvršni oblasti, da škoduje strokovnosti, nepristranskosti in zakonitemu delu policije v interesu ljudi in ne teh ali onih strankarskih ali celo osebnih prioritet. Izpostavila, da je skrajni čas za razpravo o tem, kako dejansko preprečiti vsakokratno politično lomastenje po policiji, ko se menja oblast. Policija pač ni enaka ministrskemu direktoratu. Zato podpiram vse, ki se z javnim odpiranjem temeljnih vprašanj za skupnostno dobro ne bojijo tvegati družbenega položaja. Nikoli jih ni veliko, a ko pridejo na plano, jih ni težko prepoznati.

To ni bil trenutek za mešetarjenje. Civilizacijska norma je, da premier ponudi nedvoumna pojasnila. Ne nazadnje je dobil mandat, ker je obljubil novo politično kulturo. Upravičeno smo pričakovale tudi umiritev javnega diskurza. Lingvistična analiza javnih nastopov do zdaj tega ne potrjuje. Morda je to priložnost, da perpetualni iskalci političnega odrešitelja vendarle dojamejo, da upravljanje države ni enako upravljanju podjetja. Da policija in druge državne institucije niso notranje organizacijske enote podjetja, v katerih menjuješ ekipe po navdihu, z uporabo rekrutacijskih in selekcijskih tehnik poslovnega sveta. Če si res želimo vrhunsko in stabilno državo, potrebujemo na eni strani visoko etične državnike in državnice, ki znajo upravljati državo, in na drugi strokovno upravljane podsisteme, ki so varni pred politikanstvom. Postavimo javni interes in skupnostno dobro pred ozko strankarsko ali celo zasebno, osebno.