(POGLED) Smrt kot neosebna statistika

Iz dneva v dan smo soočeni s številkami o umrlih s covidom, ki v naš skupni koronačas in prostor vstopajo globalno in lokalno kot najbrutalnejša statistika. A podatki o pokojnih iz domov starejših in bolnišnic domove družin, svojcev, prijateljev in znancev pretresajo konkretno, na posamični ravni in ne kot abstraktne in samostoječe številke, v katerih se izgubljajo preminula življenja. V tej dimenziji smrti ni več mogoče pospremiti le kot oddaljeno dejstvo, ki bi ga na vsakdanji ravni lahko sprejeli kot vsak drug mimobežen, začasen in minljiv podatek o koronavirusu. Ugaslo življenje (p)ostane neposredno občutenje tragične izgube za vsaj nekoga, ki je imel pokojnega rad. Običajno smrt napoči bolj neslišno, predvsem pa intimno, kadarkoli in kakorkoli že, ne glede na vzrok, ki jo prikliče, da nemilostno izpiše v življenje vnaprej vgrajeni konec. V tem pogledu slovo od nekoga vselej prizadene krog ljudi. Včasih tudi odreši. Vsaj komu prizadene bolečino, sploh če se vsili nenapovedana in preseka življenje mladim nepričakovano v svojih najkrutejših in najbolj nedojemljivih izrazih. V epidemiji se smrt (pre)vede specifično, zreducira v instrumentalizirano kvoto, da ponazori razmer(j)e v skupnosti v določenem okolju, medtem ko se v individualnem pogledu za nikogar ne zmeni. Je zgolj struktura, trend, primerjava ene države z drugo, regije, deležev glede na kraj bivanja, starost, spol. Žal je Slovenija v primerjavah covid žrtev med državami v Evropi in svetu umeščena previsoko na črni lestvici, prebila se je v v sam vrh. Vzroke za usodna neozdravljenja obolenj bodo nadaljnje analize gotovo še temeljito preučevale. Že zdaj pa je dejstvo, da so dejavniki vpliva tako na širjenje okužb kot posledice bolj kompleksni. Predvsem potrebujejo nadaljnjo kontekstualizacijo, tudi glede (ne)odgovornosti ukrepanja, dosedanje sprotne ugotovitve in umestitve, ki so za zdaj v glavnem uprte predvsem v številke in trende, so še premalo.

Vprašanje, ki ga naplavlja nenehno dopolnjujoča statistika, je, koliko se nas smrti sploh še (lahko) dotaknejo in smo kot ljudje prizadeti ob avtomatičnem prištetju umrlih v bazo covid sledilnika. Nas sploh še nagovarjajo odstotki ob plusu, ki en dan izražajo povečanje števila žrtev, ali z minusom, ki kak dan vsaj na videz prekrije grozo prejšnjega dne? Nekatere podatki o smrti navdajajo s strahovi in bojaznimi, pri čemer premišljajo svoja življenja in preklapljajo iz objektivnega v subjektivno, drugih se dotaknejo manj ali pa sploh ne. V virusnih valovih morebiti res težko poglobljeno razmišljamo o smrti kot posledici koronavirusa ali vsaj povezani z virusom, če ni bila v naši bližini in ni prestregla življenja komu od bližnjih. Morda lahko prav zdaj spoznamo smrt realneje kot kadarkoli prej le, če je zadela v bližino, sicer pač sproti odmišljamo podatke, s katerimi smo bolj zasičeni, kot da bi bili za njih občutljivi. Morebiti je to, če na število umrlih zaradi covida prevladujoče zremo kot na objektivno statistiko, tudi naš obrambni mehanizem. Smrt se je še nedavno oglašala med nami bolj iz ozadja, ne tako množično in hkrati, predvsem pa iz drugih razlogov, povezano z boleznimi, ki jih poznamo bolje. Na neki način je bila tu vseeno bolj otipljivo, kot se zdi v luči še zmeraj prisotnih debat o (ne)realnosti nevarnosti virusa.

Nemara pa pri razmišljanju o smrti razvijamo nekakšno imunost, neprizadetost, ki je v svoji nečloveškosti povsem človeška. Kakorkoli verjamemo ali (ne) želimo verjeti empirično potrjenim nevarnostim virusa in zahrbtni dolgotrajnosti posledic težjega poteka bolezni, nedvomno več premišljujemo o zdravju oziroma bolezni in potencialnih ali dejanskih simptomih, v skrajnem tudi o smrti. Veliko je bržkone odvisno tudi od našega dojemanja smrti, ali se je bojimo ali jo sprejemamo kot neizbežen konec in tudi ali smo verni in s tem verujemo v posmrtno življenje. Doumevanje smrti se zdi odvisno tudi od tega, kakšen vitalizem nosimo v sebi, morda tudi od odgovora na vprašanje, ali bi, v prenesenem pomenu, v nekem trenutki prej obžalovali lastno smrt ali lastno življenje. Smrti od nas terjajo predvsem premišljevanje o življenju. O tem, kako živimo, ali lahko živimo polno, ali zmoremo kdaj živeti v trenutku, ali imamo kak smisel in smo za (ne)koga smisel. A tako je najbrž mogoče misliti le o lastni smrti, če že in sploh ... Kako sprejemati smrt, ki ti odtrga ljubo osebo, kako (pre)živeti naprej, prenesti nemoč, prestajati neznosno bolečino, pa žal vselej terja neposredno izkušnjo, ki nekatere zaznamuje vse življenje.

O domovih za starejše v epidemiji slišimo oziroma poročamo v glavnem le še kot o centrih okužb, jih opisujemo z barvami con, ki razvrščajo okužene in tvegane za okužbo ter zdrave stanovalce. Znova se vsiljuje navidez že presežen pogled na domove kot zadnjo postajo. A v domovih je življenje, četudi v epidemiji marsikoga niso mogli obvarovati pred smrtjo. Številni starejši z radostjo zaobjemajo življenje tveganjem in zdravstvenim težavam navkljub. V izoliranih sobah, v katerih so bili sicer številni zapuščeni in osamljeni že pred korono, ne biva zgolj in le še nekakšen kolektivni strah pred neizbežnim. Prav na življenje je ta teden opomnilo praznovanje 101. rojstnega dneva Maksa Kampla, stanovalca ptujskega doma upokojencev, ki v domu biva skupaj s svojo 93-letno soprogo Marto. Lepo slavje so mu pripravili koroni navkljub in morda še bolj zato. In prav ta mikro utrinek radosti je najlepša vest iz domov v zadnjem obdobju, tudi zaradi sporočil slavljenca o vedrini in vitalizmu, s katerim se v življenju poganja. Prav to so trenutki, zaradi katerih sploh (pre)živimo.