(POGLED) Stanje slovenskega nogometa: Kdo bi pljuval v lastno skledo!

Vsake oči imajo svojega malarja. Resnic je lahko več, absolutna ni nobena. Po koncu sezone slovenskega prvoligaškega nogometa ni potrebna ravno genialnost, da potegnem črto: kakovost je tudi tokrat padla. Vrnitev gledalcev na stadione po koncu pandemije covida-19 – pa še teh je bilo razen pod Kalvarijo in na Fazaneriji sila malo, ki jih je v živo zanimalo, kar lahko ponudijo igralci "elitne druščine", torej desetih klubov, ki jih ob navijačih na foteljih žal malikujejo tudi številni iz našega stanovskega ceha – in vpeljava sistema VAR za boljše in bolj pošteno sojenje nista niti za odtenek vrnila sijaja še pred leti kvalitetnejšemu nogometu, ki smo mu bili priča na slovenskih zelenicah.

Dobro v sicer slabem so bili le številni prvoligaški obračuni, polni presenečenj, pa tudi razburljivi do zadnjega sodniškega piska. Pa ne na rovaš tega, ker bi se kvaliteta "malih" dvignila, ampak zaradi padca kakovosti "velikih". Tudi ti, ki se dičijo z za naše razmere tako imenovanim pridevnikom veliki, čeprav je to v nekaj več kot tridesetletni zgodbi samostojnega slovenskega klubskega nogometa le Maribor, so bolj ali manj padli v sivo realnost. Olimpija je bila daleč od ambicij, v zadnjih sezonah uspešno in bojevito Muro je upehala njihova spoštovanja vredna misija v na novoustanovljeni konferenčni ligi, Celje je "plesalo le eno poletje", Koper, novi (stari) član domače klubske vrhuške, pač ne bo mogel narediti najbolj želenega koraka, to je nove osvojitve naslova prvaka, brez podpore navijačev.

Aja, zakaj menim, da je kvaliteta padla? Zato, ker nikjer niso v ospredju in v glavni vlogi domači nogometaši, če že ne domači, pa vsaj slovenski. Izjema je bil do zimskega premora le Koper z do takrat prvim igralcem in strelcem lige Barišičem. Ki pa je bil večino nadaljevanja prvenstva in je še na bolniški. Slovenski klubi so postali eldorado za drugorazredne hrvaške nogometaše. Kar je pričel Miran Vuk z Zavrčem, je postala kadrovska politika večine naših klubov. Ti igralci iz soseščine, ki se najbrž zaradi pomanjkanja kvalitete niso mogli uveljaviti doma, so bili nosilci igre v klubih dežele na sončni strani Alp. Pa tu pa tam še kakšen fizično močan in hiter mladec iz tujine (najboljši primer za to je koprska trojka: Pariss, Colley, Osuji) ali izkušeni Mudrinski, ki je preporodil Maribor, in kadrovska križanka je bila rešena. Svetla izjema je bil le Olimpijin Nukić, ampak tudi on pomladi ni ponovil jeseni. Seveda so v nogometni zvezi, pa seveda trenerji nasprotnega mnenja. Iz sezone v sezono poslušamo mantro, kako liga napreduje – rezultati pa tega, ko se spoprimejo z evropskimi tekmeci, ne slovitimi, ampak s tistimi, s katerimi bi se morali vsaj enakovredno kosati, pa jih demantirajo. Ja, kdo bi pljuval v lastno skledo.

Pa saj ni treba. Saj se vsi zavedamo objektivnih omejitev, ki pri nas pač niso v prid razvoju nogometa v tako kvaliteto, da bi lahko imel vidnejšo vlogo na evropskem nogometnem zemljevidu. Ampak, za boga, natočimo si že enkrat čistega vina! In to na vseh ravneh, tudi pri medijih. Ker so pomemben del zgodbe. To sezono so nas dobesedno, predvsem obe domači športni televiziji, kar zasipali z domačo prvo ligo. Ni je bilo tekme, ki je ne bi bilo na malih ekranih. Lepo in prav. Ampak, prosim, v prihodnje z vsaj kančkom več profesionalnosti komentatorjev. Ne poznam nogometaša, niti v zadnji medobčinski ligi, ki bi meril mimo gola! Kar je najbolj eklatanten primer. Da o nepotrebnih englizmih (včasih me kar prime, da bi katerega poklical in mu svetoval, če je že tako svetovljanski, zakaj ne gre kar na Sky Sport), izrazoslovju, kot bi bral kakšen učbenik za opravljanje trenerske licence, sploh ne razpredam podrobneje. Včasih sem se spraševal, ko sem gledal tekmo in poslušal komentar, ali sem priča nogometni različici razvpite oddaje Kdo vam laže? Kot da mladenič za mikrofonom v studiu ne bi vedel, da ko je žoga hitrejša od igralca, je na televiziji številka ena slika.

Zatorej, tudi za to, hvala bogu, da je konec. Čeprav Ante Guberac pravi, da še ni. Alfa in omega Kopra, namesto da bi naročil resno analizo, kako so lahko njegovi igralci zapravili v zadnjih dveh tekmah kar pet točk od šestih možnih, bluzi o zaroti Maribora. In v maniri kalimera pravi, da bo za to izrabil vse možnosti. Pa spet dobiva pozornost medijev. Ki namesto da bi se ob tem nasmehnili, eden za drugim kujejo zgodbe. Zgodbe, kakršnih nogomet ne potrebuje, sploh, če je dober. Ampak keč je drugje, prav to bi morali dojeti stanovski kolegi. Seveda na ne način, kot je bilo komentiranje predzadnje domače tekme koprskih nogometašev, ko je poročevalec pravljičaril o nogometni evforiji na Obali, na Bonifiki pa je bilo le nekaj sto navijačev. Nogomet, pravi nogomet, je sam prava zgodba. In osrednja tema, ki bi morala zanimati vse, predvsem pa novinarje, ki se resno ukvarjajo z nogometom, je vprašanje, zakaj Guberac nima podpore Koprčanov.

Da končam. Ne se bati. Nogomet je in bo ostal tudi pri nas šport številka ena. Ostaja pa vprašanje, kako se bo razvijal. Povsem se strinjam z mnenjem Marijana Pušnika, da bi morala biti slovenska prva liga zaradi objektivnih omejitev (majhnosti trga in velikih denarcev, ki pa jih ni, da bi se lahko klubi kosali vsaj z evropskim srednjim razredom) razvojna liga. Torej namenjena predvsem vzgoji mladih, domačih nogometašev. In če bo ta miselnost prevladala, lahko zaradi mene šteje tudi 16 klubov. Pa naj se jih deset bori proti izpadu, preostali, tradicionalno najbolj čvrsto zasidrani v domačih okoljih, pa za tako željene evropske vstopnice.