Razumem, da se ljudje bojijo okužbe, tega strahu sicer ne kažejo, ko se s polnimi vozički robe prerivajo po trgovinah in pred njimi, posedajo na piknikih po mestnih naseljih itd. A če zdravniki v bolnišnici rečejo ne, ljudje pa pošiljajo bolne stare ljudi na Rogoznico, to je eno od ptujskih pokopališč, tulijo, naj ostanejo, kjer so, ali gredo v drugo bolnišnico, samo ne na Ptuj, kjer nismo okuženi, me je strah. Strah in sram, med kakšnimi ljudmi živim. Če bo treba 40 mojih soobčanov zaradi okužbe preseliti v bolnišnico, da ne bi okužili drugih, v ptujski pa ne bo prostora, od katere bolnišnice in njenih zdravnikov bomo dobili pomoč? Od vseh, če so res predani svojemu poklicu. Toda madež, ki ste nam ga prilepili včeraj, nas bo spremljal dlje, kot bomo obolevali za koronavirusom."
Ptujska zgodba o (ne)premeščanju stanovalcev Doma starejših občanov Ljutomer, ki so okuženi s koronavirusom, čeprav nimajo vidnih bolezenskih simptomov, je tako zelo simptomatična za našo družbo, da boli. Prepričanje, da ima pri odločanju prvo besedo stroka, ne pa politika ali celo ulica, se je sesulo v prah. Stroka, ki je prva odločala, so minister za zdravje, direktorica in strokovni direktor ptujske splošne bolnišnice, ki očitno niso našli skupnega jezika. Strokovno odločanje je sledilo v bolnišnici in se nadaljevalo s tiskovno konferenco ob neposrednem spremljanju javnosti. Izvedela je, da je stroka odločno proti namestitvi 40 starejših obolelih za koronavirusom v bolnišnico na Ptuju, in naštela razloge. Če je stroka proti, zakaj bi jih sprejeli medse, so se kot požar razširili preštevilni jezni, celo sovražni komentarji Ptujčanov na družbenih omrežjih. V bolnišnici so bili že od začetka ukrepov v zvezi z epidemijo pripravljeni na sprejem obolelih za koronavirusom - le za domačine ali tudi za tiste od drugod? Prepričana sem, da so skrbno in temeljito predelali vse možne scenarije, po katerih bi zagotovili varno, od drugih delov bolnišnice ločeno obravnavo in zdravljenje obolelih, dokler bolezen ne bi tako napredovala, da bi presegla njihovo strokovno znanje in bi jih morali premestiti na primer v UKC Maribor. Zakaj torej tak javni odpor?
Kaj pa, če bi bili med obolelimi "naši"? Moja mama, tvoj brat, njegova teta, vaša sestra ...? Kam bi jih poslali?