(POGLED) Takšne, kot smo postali, nas verjetno niti Balkanci ne bi več priznali za svoje?

Priznajte, da nikoli niste radi videli, da nas imajo za Balkance. Če so nas, Slovence, prištevali med te narode, smo to razumeli kot geografsko nevednost in ignoranco, pozneje pa kot žaljivko. A v vsakem primeru biti Balkanec za Slovence nikoli ni zvenelo zelo spoštljivo in dostojanstveno. Pravzaprav je bilo ponižujoče, drugorazredno. Mi smo vendarle bili jugoslovanska Švica ter delovni in organizirani kot Nemci — in to z vizijo, da bomo odprti, socialni in razviti kot Švedi.

Biti Balkanec je v naših glavah predstavljalo vse tisto, česar si nismo želeli in česar smo se otepali.

Smo torej Balkanci ali nismo? Poglejmo najprej geografsko.

Če v Google vtipkate geslo "balkanske države", vas bo iskalnik podučil, da so to Albanija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Grčija, Kosovo (če ga smemo vzeti kot državo) in Severna Makedonija. Potem sta tu še Hrvaška in Srbija, ki sta opredeljeni kot državi, katerih ozemlje je večinoma na Balkanskem polotoku.

Tretja kategorija držav pa je tista, katerih ozemlje je večinoma zunaj polotoka. To so Italija, ki ima na Balkanu tržaško in delno goriško pokrajino, Romunija s severno Dobrudžo, Slovenija z južno Primorsko, Notranjsko in delom Dolenjske ter Turčija z vzhodno Trakijo.

Recimo torej, da se geografsko res lahko otresemo Balkana, saj večji del naše države leži v srednji Evropi, kamor poleg Slovenije po Googlu sodijo še: Češka, Slovaška, Avstrija, Poljska, Liechtenstein, Švica, Madžarska in Nemčija.

Okej, po Googlovi geografiji torej nismo Balkanci. Kaj pa o Balkancih menijo drugi narodi? S kakšnimi stereotipi jih opisujejo?

Okrog vsakega naroda je namreč stkana vrsta stereotipov, ki navadno vsebujejo zrno resnice, niso pa nikoli ni povsem točni. Kljub temu ljudje vanje precej verjamejo in iz tega pogosto zbijajo huronsko dobre šale.

Najbolj zabavne so na račun Bosancev, saj jih predstavljajo kot preproste delavske ljudi, ki so sicer zabavni in gostoljubni, ne pa ravno bistri. Črnogorci naj bi bili leni, vedno zaspani, zelo visoki in praviloma z brki. Srbi so stereotipno opisani ponosni ljudje, ki mislijo, da je vse, kar jih obkroža, njihovo in da se svet vrti okoli njih. So pogumni in agresivni, a slabi pri vojskovanju. Imajo radi turbofolk.

Makedonci naj bi bili preprosti ljudje, ki imajo radi glasbo in kradejo grško zgodovino. Kosovci znajo delati sladoled in kebab, naj bi bili tudi lastniki pekarn ali prekupčevalci in imajo veliko otrok. Hrvati bi bili radi kot Slovenci, a jim nikakor ne uspe in so v bistvu bolj podobni Srbom. So kultivirani in dobri športniki, jim pa ne moremo zaupati.

In mi, Slovenci? Mi naj bi bili prijetni, civilizirani, zadržani, preprosti, vljudni in skromni. Po tudi skopuški, nezaupljivi, nerodni - in šleve. In vendar dobri poslovneži.

Kakšni pa smo v resnici? Nekaj od stereotipov zagotovo drži. A je slika precej olepšana.

Najbolj smo srečni, če se nam uspe izogniti kakšnim davčnim obveznostim, ki nam jih nalaga FURS. Smo torej tudi prefrigani in zviti. In varčni! Zelo smo navdušeni, če nam tako ali drugače uspe oblast prinesti naokoli. Smo očitno pametnejši od naših voditeljev.

Osrečuje nas tudi, če se lahko vztrajno in legalno izogibamo sodnim postopkom tako dolgo, da zastarajo. Znamo torej iskati - in najti - luknje v zakonodaji.

Sicer pa smo precej nezadovoljni nergači. Med seboj smo razdeljeni, premalo povezani. Naša politika se vtika v mednarodne teme, ki se nas ne tičejo.

Kaj pa glede korone?

Namesto da bi bili v zadostni meri precepljeni, smo raje razcepljeni. Ker se polovica prebivalcev Slovenije (še) ni cepila in imamo zato danes v bolnišnicah že spet čez 100 covidnih bolnikov, bi lahko rekli, da smo tudi veliki nejeverneži, dvomljivci. Prepametni za strokovnjake. Sami vedno vemo vse, in to najbolje. Ne verjamemo argumentom stroke, da je cepljenje ta hip edina rešitev za normalno življenje. Sploh pa mnogi med necepljeno polovico Slovencev menijo, da je korona ena sama teorija zarote in da v resnici virusa sploh ni.

Slaba precepljenost dokazuje tudi to, da nam je čisto vseeno, če živimo v kaosu ukrepov, prepovedi, zapovedi, omejitev, mask ter takšnih in drugačnih potrdil. Dejstvo je tudi, da nam je vseeno, če zdravstveni delavci pocepajo od utrujenosti, da tudi zato zapuščajo svoj poklic in da nismo daleč od zdravstvenega kolapsa.

S slabo precepljenostjo sporočamo tudi, da nam je vseeno, če virus širimo in mu z vse več gostitelji omogočamo mutiranje. Briga nas za tiste, ki imajo raka in druge bolezni, ki zaradi nas v bolnišnicah ne bodo obravnavani pravočasno. Podpiramo in aplavdiramo ravnatelju osnovne šole, ki ne priznava pandemije in ne namerava spoštovati veljavnih uredb. Nič hudega se nam ne zdi, da s tem pa spravlja v nevarnost svoje učence, starše in učitelje. Še zdravniki nam sporočajo, naj se gremo solit.

Neumnosti, ki jih počnemo sami s seboj, drug z drugim in z državo bodo slej ko prej postale naši novi stereotipi.

Takšne, kot smo postali, nas verjetno niti Balkanci ne bi več priznali za svoje?

* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.