Kot kaže, smo samo še za korak oddaljeni od tega, da dobimo novega ministra za pravosodje. Dosedanji ministrici Lilijani Kozlovič je bilo končno dovolj ignorance predsednika stranke SMC, ki jo je kot ministrica zastopala v vladi, in predsednika vlade. Ta je očitno nikoli ni resno jemal, saj je vlada vsaj dobrega pol leta odlašala s formalnim sklepom o seznanitvi z dvema delegiranima tožilcema iz Slovenije - in na koncu sprejela sklep o neseznanitvi z izborom, čeprav nad izborom ni visela niti senca dvoma o zakonitosti, skladnosti z nacionalno zakonodajo in uredbo Sveta EU. Izbrana kandidata pač nista bila povšeči predsedniku vlade.
Tudi pri prvotno omenjanem novem kandidatu za ministra Marku Starmanu - resor še naprej pripada SMC - ni šlo vse gladko. Nekaj dni je bil najresnejši kandidat, saj sta mu bili naklonjeni obe preostali koalicijski partnerici, SDS in NSi, opravil pa je tudi že neformalni pogovor s predsednikom vlade Janšo. Pa se je zalomilo. Starman je očitno preveč razmišljal s svojo glavo, kar sodi med največje grehe aktualnega velikega vodje.
Potem je sledil preobrat.
Ko je Starman postal neprimeren, je kandidat postal človek z rezervne klopi, stečajni upravitelj Marjan Dikaučič.
Ob imenovanju naslednika Lilijane Kozlovič smo povsem nepričakovano izvedeli še za eno od prioritet stranke SMC, o kateri v vseh teh letih nismo slišali nič. Saj ne, da področje ne bi bilo pereče in potrebno prenove, a nihče nikoli tega v stranki ni izpostavljal. Še najmanj pa z izbiro ministra, ki da je strokovnjak za to področje.
Počivalšek je pojasnil, da končna izbira Dikaučiča temelji na tem, da je programska prioriteta stranke SMC sprememba stečajne zakonodaje za učinkovitejše, transparentne in hitre postopke.
O novem ministru ni kaj dosti znanega. Pogosto se omenja samo to, da je januarja 2017 poskusil s kandidaturo za direktorja Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah, a ni zbral zadostne podpore. Med drugim ni dobil soglasja občin ustanoviteljic in dela občinskih svetnikov, ker da kljub dobremu programu za to ni imel dovolj izkušenj.
Neuspešno se je potegoval tudi za notarstvo. Ker ga ni dobil, je tožil ministrstvo, ki ga zdaj želi voditi. In tožbo izgubil.
V štirih letih je kandidat morda strokovno precej dozorel in si pridobil izkušnje. Ker ga ne poznamo, o tem ne smemo dvomiti vnaprej. Je pa vendarle nenavadno, da je nekdo, ki ni primeren za direktorja zdravstvenega doma in za notarja, primeren za ministra.
Vprašanje je tudi, ali je v teh letih spremenil navade. Nanj padajo očitki, da - tako kot predsednik vlade - ne dviguje priporočene pošte.
Mogoče to sploh ni slabo sporočilo za državljane: le zakaj bi bila neprijetna priporočena pošta ovira na poti do zvezd? Nauk? Ne dviguj priporočene pošte, pa boš z malo politične sreče in matematike kar trikrat predsednik vlade. Če ti to ne uspe, pa vsaj minister.
Dober vodja bi moral biti osebnostno zrel, samozavesten, prepričljiv in strpen, a odločen. Pri nas pa je očitno dovolj, da je lojalen in ubogljiv
Pustimo ob strani, da bi prav ti ljudje morali biti zgled državljanom glede spoštovanja tudi tako banalnih, a pomembnih stvari, kot je priporočena pošta.
Na hearingu so člani pristojnega odbora - vsaj iz opozicijskih strank - od ministrskega kandidata z največjim zanimanjem pričakovali njegovo stališče glede rešitve problema neimenovanja izbranih evropskih delegiranih tožilcev.
Dikaučič si o tem vročem krompirju ni upal diskutirati. Še preden bi ga zapeklo, ga je odvrgel s pojasnilom, da je zaradi napovedi uporabe vseh pravnih sredstev s strani tožilcev potrebna zadržanost in da s svojim stališčem niti v enem stavku ne sme vplivati na postopek. Zato da zapletov ne bo komentiral do konca postopka.
Nekoliko starejši, ki smo v življenju že dali skozi nekaj političnih šol, smo si ta odgovor znali nedvoumno prevesti: Dikaučič je očitno pristal na popolno nevidnost oziroma na položaj v senci. Minister bo samo formalno, v resnici pa bo slep in nem. Kadar bo le moral kaj spregovoriti, pa bo sledil navodilom z vrha.
Dogaja se nam prav to, česar si ne bi smeli privoščiti, če želimo še kdaj veljati za napredno, perspektivno, pokončno državo, katere mnenje nekaj šteje. Na pomembne vladne in vladi podrejene pozicije kadrujemo nesuverene ljudi brez integritete, brez drže, brez znanja, brez izkušenj. Ljudi, ki so se pripravljeni odpovedati lastnemu mnenju. Dober vodja bi moral biti osebnostno zrel, samozavesten, prepričljiv in strpen, a odločen. Pri nas pa je očitno dovolj, da je lojalen in ubogljiv.
Takšen vodja v gospodarstvu velja za slabega in se slej ko prej tudi izkaže za nesposobnega. Pameten vodja se oboroži s še pametnejšimi, še boljšimi in še sposobnejšimi od sebe, če si res želi zmagovalno ekipo.
Ampak mi govorimo vendar o politiki. Tam je to očitno dovolj dobro.
* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
