(POGLED) Težko si predstavljam, da bi iz Erjavčeve moke nastal kruh, če ne bi bilo krize

Precej samozavesti, morda začinjene s pomanjkanjem samokritičnosti, zahteva, da človek priglasi kandidaturo za vodenje vlade s štirimi poslanci izmed devetdesetih. Še bolj nenavadno je, da ga v njegovi nameri "požegna" zbor strankarskih veljakov, ki se kitijo z bistveno višjim številom parlamentarnih sedežev od njega. Zlobnežu, kot sem jaz, to nenavadno dejstvo govori o pravilnosti tudi na pričujočih mestih že večkrat zapisane teze, da delujejo posamezni členi na oblast pri nas običajno abonirane politične opcije kot nekakšni roboti brez lastne volje.

Seveda pomena Erjavčevega poguma ne kaže precenjevati. V belem svetu kajpada obstajajo podobni pogumneži. A jih je treba iti iskat na sorazmerno odročne otoke, denimo na Sveti Krištof in Nevis, kjer se je sedanji premier Timothy Harris zavihtel na vrh oblastne piramide, četudi je njegova stranka v petnajstčlanskem parlamentu grela zgolj en sedež. (Je pa to v odstotkih še vedno bistveno več od deleža Erjavčeve čete v našem državnem zboru.) Učinek groteske bi lahko precej omilila okoliščina, da gre pri morebitnem novem mandatarju za starega političnega mačka, ki je po mojem štetju vedril in oblačil že v štirih strankah in na ničkoliko ministrstvih. Ter bil povrhu rekordno dolgo na čelu stranke, ki je bila rekordno dolgo v vladi. Toda veselje ob tem, da gre v primerjavi s Cerarjem ali Šarcem za pravega veterana, nekoliko slabi vtis o tako dolgem vztrajanju pri državnem koritu bolj zaradi korita, ne zaradi vsebine. A takšno pomanjkljivost Slovenec običajno pripisuje vsem politikom.

Znova nekoliko bolj se na grotesko spomnim, ko si predstavljam, kako bo najbolj izpostavljeni rusofil ali kar sovjetoidofil v naši podalpski stvarnosti popeljal Slovenijo nazaj v jedro Evropske unije, kar je menda ena od osrednjih nalog "ustavnega loka". Če videz ne vara, je namreč Putinov koordinatni sistem, v katerem se Erjavec počuti kot riba v vodi, bistveno bolj "višegrajski" od katere koli "višegrajskosti" v Evropski uniji. Tukaj seveda rabim pojem Višegrad v pomenu, v katerem povzroča nočne more marsikateremu mojemu sodržavljanu.

Grotesknosti torej z dogajanja, ki je pred nami, celo pri najboljši volji ne morem postrgati. Ker se mi zdi, da se je zavedajo tudi drugi, je umestno vprašanje, zakaj je do udejanjanja projekta vendarle lahko prišlo. Težko si predstavljam, da bi iz Erjavčeve moke nastal kruh, če ne bi bilo krize, s katero se soočamo. Ker gre za razmere, kakršnih posebno moja razvajena generacija nikakor ni vajena, luči na koncu predora pa nekako noče biti, je mračno razpoloženje razumljivo. Ko temu pridružimo tradicionalno slovensko in verjetno hkrati srednjeevropsko značilnost, po kateri ljudje še v duhu habsburške veletvorbe odgovornost za vse slabo (in kdaj celo za dobro) preložijo na državo oziroma oblast, je jasno, da se trenutno dobršnemu delu Slovenk in Slovencev zdi, da bi bila vsaka vlada boljša od sedanje. Zato jih ne moti, če deluje domnevni "rešitelj" celo v slovenskih razmerah nekoliko absurdno.

Drugi dejavnik je povezan s posebnostmi našega političnega prostora. Pred meseci, ko je prišlo do pri nas izjemno redke prave menjave oblasti, sem morda tudi tukaj ugotavljal, da je trenutno takšna menjava možna le, če se navadno v opozicijo potisnjena opcija smiselno dogovori vsaj z delom na oblast abonirane. Samostojne večine manjšinski blok v Sloveniji namreč ni dosegel nikoli po drugi svetovni vojni. Iz tega dejstva, ki ga potrjujejo številke, izhaja nujnost, da je vlada pod njegovim vodstvom koalicijska v pravem pomenu besede. Tudi manjši partnerji se morajo v njej vseskozi prepoznavati, kar terja veliko previdnost zlasti na področju simbolov. V kriznih razmerah je še toliko pomembnejše, da ostajajo maksimalistični cilji v ozadju. Predvsem zato, ker je dejanska oblast v Sloveniji tako izjemen pojav. In zdi se, da je bilo potrebne previdnosti premalo, kar spet lajša pohod proti mandatarskemu stolčku nenavadnemu kandidatu. {api_embed_photo_R30}623867{/api_embed_photo_R30}

Končno si lahko ob koncu zastavim še nekoliko poredno vprašanje, kaj imata skupnega osemdesetletnica Milana Kučana v teh dneh in domnevni zenit Karla Erjavca. Na prvi pogled nič. Na drugi pogled se morda Kučan in Erjavec umeščata v isti tok sodobne slovenske politične zgodovine. Zanj je značilna zanimiva tehnika ohranjanja oblasti. Razlikuje se od tiste v sovjetskem planetarnem sistemu, kjer je bilo osrednje geslo gerontokracija. Sovjetsko zvezo in njene vzhodnoevropske satelite so običajno vodili starci, ki naj bi načeloma na vrhu vztrajali dolgo, vse do smrti. V Jugoslaviji, predvsem v Sloveniji in morda še bolj na Hrvaškem, so bili ustvarjalnejši. Po pretresih zaradi pretirano karizmatičnih partijcev v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih so začeli staviti na sorazmerno hitro menjavanje precej brezbarvnih posameznikov brez velike lastne teže. Kučanov vzpon se je začel ravno v času, ko se je tak sistem začel uveljavljati. In čeprav je bilo pomanjkanje karizme vidnih nosilcev oblasti na prvi pogled minus, je v resnici nevidnost vladajočih struktur njihovo oblast ohranjala učinkoviteje od enega in istega obraza. Tako so že v Kučanovi mladosti položili temelje pozneje uspešni strategiji "novih obrazov". In če je figura, ki je formalno na vrhu, tja postavljena bolj ali manj naključno, seveda ni ovire, da to ne bi bil prvak stranke s štirimi poslanci.