Čeprav smo uradno še za dober kvartal leta oddaljeni od datuma, ko se po zakonu sme začeti — in se bo formalno tudi začela — oglaševalska tekma za stolčke in zmago na domačih parlamentarnih volitvah, pa kampanja in prerivanje za mesta v parlamentu ter za mandatarstvo in ministrska mesta, v resnici že nekaj časa traja.
Najbolj intenzivno je to ta hip pri trenutno vodilni politiki. Vsako ministrsko sporočilo je že del predvolilne kampanje. Vse, kar vlada dela v tem času, je treba razumeti kot del predvolilnega boja. Najsi gre za “dobroto”, ko vlada ureja plače medicinskih sester ali plače osebja v domovih za starejše, kar bo vsaj za zdaj pokrito iz proračuna in ne iz višjih oskrbnin varovancev; pa napoved dviga pokojnin, pospešenih gradenj že pred desetletji obljubljenih cestnih povezav in stanovanj; pa kadrovske menjave v podjetjih, ki jih večinsko obvladuje država, da odlokov niti ne omenjam … Vse je treba razumeti kot nenormalno, nenaravno, razgreto politično stanje, ki ga usmerja in dozira vladna politika.
Osladno, a zahrbtno
Zanimivo bo spremljati količino navidez osladne, v resnici pa zahrbtne, preračunljive, pogosto nenačelne, sprenevedajoče se, celo lažnive komunikacije, s katero nas bo obstoječa oblast poskušala zastrupiti. Da bi pozabili na vse, zaradi česar nas je bilo skoraj dve leti sram. Na to, čemur smo se odprtih ust čudili, se zgražali, odkimavali, češ, saj to ni mogoče. Ne dvomim, da bomo v kampanji večkrat slišali, da imamo zdaj najboljšo vlado, kar jih je Slovenija kadarkoli imela. Predsednika vlade, ki neumorno vzpostavlja nov družbeni red in ki ga lahko mirno postavimo ob bok avstrijskemu kanclerju Metternichu. In nenazadnje novodobno Marijo Terezijo, presvetlo šolsko ministrico.
Težava nastopi pri novih strankah, ki so nastale okoli ljudi, ki jih je politika izvrgla, ker so bili ujeti pri delu, ki je bilo politično in etično nesprejemljivem — če že ne preganjano po zakonu. Takšni ljudje ne bi smeli imeti več mesta v politiki. Pika. Ni alternative. Ni kesanja. Ni opravičila.
A tudi v opozicijskih strankah ni vse tako, kot bi si želeli. Če si bo po eni strani koalicija pripenjala medaljo najboljše vlade, bi opoziciji lahko podelili kislico za najbolj nepovezano, nemočno opozicijo. Zdrav razum težko spravi skozi prebavni trakt to njihovo navidez blazno kul povezanost, ki v dveh letih — razen vrste neuspelih interpelacij — ni dosegla nič odmevnega. Razen tega, da se je dve leti nazaj sama sesula v opozicijo.
Niti lastnega zavezništva — če je KUL sploh zavezništvo — ni sposobna manifestirati tako, da bi volivci s koncentracijo glasov lahko kaj bistvenega spremenili. Odstotki med 5 in 10 pač niso obetaven, kaj šele zmagovalen volilni rezultat. In četudi bi jim uspelo zbrati čez 50 odstotkov glasov, je že danes jasno, da se delo v koaliciji več kot treh strank praviloma izkazuje kot težavno in vedno negotovo. Saj so to že doživeli.
Odkrili so sredino
Tu je še kup novih strank. Ta hip je največ ozelenelih. Nekatere bodo šle na volitve samostojno, obenem pa se predstavljajo kot del povezanega gibanja. Druge so zaradi svoje marginalnosti že vnaprej del nekega povezovanja, šele nato si upajo biti prave stranke.
Za volilce pa ostaja najbolj pomembno, da ne pozabimo, kaj so politični kandidati in stranke delali v preteklosti, in da se zavedamo, da ne živimo od njihovih lepih besed in obljub
Značilnost vseh pa je, da so odkrile politično sredino. Umeščajo se v prostor, kjer — kot pravijo — ne bo prostora za delitve. Kjer ni pomembno, ali te vleče malce bolj levo ali malce bolj desno. Da le vse ostane v mejah sredinskosti. Brez ideologij. Če se bomo zaradi tega prenehali pogovarjati o tem, kdo je zmagal v 2. svetovni vojni, saj smo zgodovino že zapisali, bo to uspeh. Potrebno je gledati naprej.
Težava nastopi pri tistih novih strankah, ki so nastale okoli ljudi, ki jih je politika v preteklosti izvrgla. Ker so se izkazali za zaupanja nevredne, ker so bili ujeti pri delu, ki je bilo politično, moralno, etično nesprejemljivo — če že ne preganjano po zakonu. Takšni ljudje ne bi smeli imeti več mesta v politiki. Pika. Ni alternative. Ni kesanja. Ni opravičila.
A tudi v opozicijskih strankah ni vse tako, kot bi si želeli. Zdrav razum težko spravi skozi prebavni trakt to njihovo navidez kul povezanost, ki v dveh letih — razen vrste neuspelih interpelacij — ni dosegla nič odmevnega. Razen tega, da se je dve leti nazaj sama sesula v opozicijo.
Zmagoslavje in očiščenje
Če želimo domačo politiko očistiti populistov, oportunistov in tistih, ki razumejo demokracijo kot moč osebnega vladanja in nadzora, ali tistih, ki se v politiko podajajo zaradi lastnih interesov, ne pa zaradi interesov države in njenih ljudi, takšnih ljudi ne bi smeli izvoliti. Nikoli. Kaj šele po slabih izkušnjah z njimi.
Volitve ne bi smele biti samo zmagoslavje tistih, ki jih nagradimo s svojimi glasovi, ampak tudi očiščenje tistih, ki v politiko rinejo zato, da uresničujejo osebne, družinske, prijateljske interese.
V tridesetih letih samostojne države bi se že lahko kaj naučili. To je dovolj dolga doba, da bi naše volilno odločanje lahko prineslo rezultate, v katerih bi napredek prepoznali vsi. Ne samo levi in ne samo desni. Ampak oboji. In tisti na sredini.
Za volivce pa ostaja najbolj pomembno, da ne pozabimo, kaj so politični kandidati in stranke delali v preteklosti, in da se zavedamo, da ne živimo od njihovih lepih besed in obljub — in da sta mednarodni položaj države ter pokončnost nacionalnega značaja odvisna tudi od ponosa na vladajočo politiko.
* Kolumna je že bila objavljena na Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
