V osmem razredu osnovne šole sem zmagala na državnem tekmovanju v znanju makedonskega jezika in literature. Za nagrado sem prejela kopico knjig, dobila sem naslov državne prvakinje, za leto je pri meni pristal prehodni pokal. Naslov mi je odprl marsikatera vrata. Že nekaj mesecev po zmagi sem prejela državno štipendijo za nadarjene učence. Če pogledam znesek danes, vsota ni bila velika, je pa zame osebno pomenila ogromno. Čez noč sem lahko postala v določeni meri finančno neodvisna od staršev. In končno sem si lahko privoščila prave adidaske, takšne, kot so jih imeli sošolci in sem jih do takrat lahko samo opazovala v izložbi. Zanimivo, kako delujejo naši možgani! Še danes poznam do zadnje decimalke natančno ceno tenisk in vrednost prve štipendije. Bila je ravno tako visoka, da sem komaj lahko plačala par želenih čevljev.
Dve leti kasneje sem bila na podobnem državnem tekmovanju četrta. Kmalu nato sem odkrila oglas za štipendijo za mednarodno maturo v meni takrat neznanem Mariboru. V Sloveniji, o kateri smo imeli Makedonci visoko mnenje in smo jo spoštovali, saj smo se od nekdaj učili, da so Slovenci najbolj pridni, pametni in uspešni od vseh bivših jugoslovanskih narodov. Ko sem oddala prošnjo, sem seveda omenila zgoraj opisana dosežka. Prepričana sem, da moji uvrstitvi nista bili odločilni za to, da sem dobila štipendijo. Sem pa tudi prepričana, da sem z uspehom na državnih tekmovanjih prejela neprecenljivo vstopnico, ki mi je omogočila, da sem sploh dobila vabilo na razgovor, na katerem sem bila kasneje izbrana za štipendijo na II. gimnaziji v Mariboru.
Kot nekdo, ki se mu je ravno s pomočjo štipendij uspelo izobraziti in postaviti na lastne noge, sem bila izjemno razočarana, ko sem prebrala novico, da Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije ni dobilo dovoljenja za izvedbo mednarodnega fizikalnega tekmovanja, ki letos poteka na daljavo.
Ko govorimo o šoli, ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) ter ministrica že več tednov vztrajata, da šole trenutno niso varne za zdravje učencev in zaposlenih. Ampak koronavirus ni napadel samo Slovenije. Zdravstvena kriza je po celem svetu. Ne razumem, zakaj so šole v večini držav lahko varne za zdravje in odprte za otroke, pri nas pa ne. In če se vrnem k mednarodni olimpijadi - sodelovali bodo dijaki iz 35 držav. Kako je drugim državam uspelo zagotoviti varne pogoje za izvedbo tekmovanja na daljavo, nam v Sloveniji pa ne? Pa saj ni treba biti prav zelo inovativen in kreativen. Lahko se enostavno pozanimamo, kako so se drugi lotili varne organizacije, in podobno naredimo pri nas. Ampak ne gre za to. Ne gre za zdravje in varnost. Saj so v Društvu matematikov, fizikov in astronomov (DMFA) za to zelo dobro poskrbeli. Poiskali so ustrezen prostor, kjer bi lahko pet tekmovalcev in dva opazovalca/nadzornika, torej skupno le sedem ljudi, sedelo v dobro prezračevanem okolju in na bistveno večji razdalji, kot je navodilo NIJZ. Prepričana sem, da bi se bili pripravljeni tudi testirati pred tekmovanjem, če bi le imeli to možnost. Konec koncev pri hitrih testih v Sloveniji ne varčujemo več, saj naj bi z januarjem uporabljali hitre teste za vstop v trgovino. Lahko trdim, da bi DMFA, če uporabim ministričine besede, poskrbelo za "absolutno varnost" pri izvedbi tekmovanja. Pa še zmeraj ni pomagalo. Zbiranje ljudi za izobraževanje in vse, kar je s tem povezano, je trenutno v Sloveniji povsem prepovedano in nesprejemljivo. Ker je zelo nevarno za zdravje. Čigavo torej?
Medtem ko se sedem ljudi ni smelo zbrati v istem prostoru in sodelovati na mednarodni olimpijadi, se vsak dan zbere nekaj deset ljudi v trgovini in skupaj tišči v vrsti pri blagajni. Medtem ko sem pred dnevi čakala v vrsti, da vstopim v trgovino, sem na plakatu prebrala, da je v njej dovoljeno zadrževanje 37 ljudem istočasno. Mogoče bi pa morali tekmovanje organizirati v Hoferju ali kateri drugi trgovini. Vse dogajanje me je spomnilo na mladega, izjemno pametnega fanta, ki je odraščal v naših koncih Slovenije in obiskoval II. gimnazijo v Mariboru. Nizal je uspehe v šoli in na številnih mednarodnih tekmovanjih. Mogoče je naključje, tudi on se je udeleževal mednarodnih olimpijad v fiziki in matematiki. Danes je ta fant študent na inštitutu za tehnologijo MIT v Bostonu v ZDA. Njegov oče je poštar, mama učiteljica glasbe. Ima še sorojence. Finančno mu nikoli ne bi mogli privoščiti študija v tujini, kaj šele na takšni univerzi, kjer samo šolnina stane 73.160 ameriških dolarjev. Ampak si je s pomočjo svojega znanja in uspehov na mednarodnih olimpijadah priboril štipendijo in vstopnico za eno najboljših univerz na svetu. Simonu Bukovšku, Jušu Kocutarju, Marcelu Malovrhu, Davidu Ošlaju in Levu Podbregarju je MIZŠ s tem, ko jim je onemogočilo udeležbo na mednarodni olimpijadi, zaprlo ali vsaj omejilo možnosti, da si lahko priborijo takšno vstopnico. Na tem mestu bi MIZŠ spomnila, da se na mednarodno olimpijado ne more prijaviti kar vsak, ki ima pet ur prostega časa. Procedure, da se uvrstiš na takšno tekmovanje, so dolge in naporne. Uspe resnično le najboljšim.
Državni sekretar na MIZŠ Damir Orehovec je Mariborčan. Bil je ravnatelj šole. Na Teznem. Prepričana sem, da gospod Orehovec zelo dobro pozna situacijo. Ve, v kakšni stiski in v kakšnih okoliščinah živi marsikateri otrok. Skozi leta ravnateljevanja je to dobro spoznal. Gospod Orehovec ve, da veliko teh otrok nima ustrezne tehnološke opreme, doma nima svoje sobe, nima staršev, ki so tako usposobljeni, da jim znajo pomagati pri šolanju. In ve, kaj štipendije pomenijo za to, da lahko otroci naredijo korak naprej in si ustvarijo pogoje za boljše življenje. Ne razumem, kako lahko nekdo, ki vse to dobro pozna, mirno počne stvari, ki otrokom dodatno otežujejo življenje.
Pred kratkim je ministrica MIZŠ z ameriško veleposlanico Lyndo Blanchard podpisala dogovor o pristopu Slovenije k programu Globe in povabili so novo generacijo učencev, naj se pridruži uspešni mednarodni skupnosti ljubiteljskih znanstvenikov v tem programu. Na družbenih omrežjih so se pohvalili, da dajejo možnost za ustvarjanje novih sodelovanj med mladimi in za poglabljanje tesnega znanstvenega sodelovanja med državama. Spoštovana ministrica, mednarodna olimpijada se izvaja že od leta 1967, torej že 53 let. Na olimpijadi sodelujejo države iz celega sveta. Boljše skupnosti za sodelovanje obstoječih in bodočih znanstvenikov, verjemite mi, ni. Nič ni narobe, da vzpostavljate nova sodelovanja. Ne razumem pa, zakaj onemogočate obstoječa.
Ko se mi zdi, da komu delam krivico, me to tako obremenjuje, da ne morem spati. Zbujam se ponoči in iščem načine, kako naj krivico, ki sem jo povzročila, odpravim. Kako se pa vi, spoštovana ministrica in drugi sodelavci MIZŠ, soočate s tem? Ali lahko spite s spoznanjem, da delate krivico celi generaciji mladih? Da bodo zaradi vaših slabih odločitev zaostajali v učnem uspehu, da ne bodo mogli dobiti Zoisove štipendije ali celo štipendije za študij na kakšni svetovno znani in uveljavljeni univerzi? Da bo zaradi neorganiziranosti, ozkoglednosti in žal tudi nesposobnosti Slovenija prikrajšana za možnost razvoja najboljših znanstvenikov, raziskovalcev in športnikov?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
