Ko je marca letos prvič nastopil lockdown, sem si, po pravici, malo oddahnila. Redna potovanja v Bruselj in po drugih koncih Evrope, vsakodnevni zastoji in naporne vožnje na avtocesti Maribor-Ljubljana, ko sem bila v Sloveniji, hitenje z enega na drug sestanek ... Kar naenkrat je bilo tega konec. Sestanki, konference, vse delo se je preselilo na splet. Potovanj, ki so mi jemala ogromno časa, ni bilo več. Ni se mi bilo treba zbujati ob treh, da bi se pravočasno pripeljala na letališče, letela na sestanek in se pogosto še isti dan pozno ponoči vrnila domov. Ponovno sem lahko tudi med tednom spala po šest ur in več. Bila sem doma, ko se je sin zjutraj zbujal in mu ni bilo več treba čakati name do 18. ure ali dlje. Če odštejem strah in utesnjenost zaradi negotovosti sem čutila olajšanje. Kakorkoli paradoksalno se to sliši, zdelo se mi je, kot da sem lahko ponovno zadihala. Preživeli smo veliko časa z družino.
Karanteno smo jemali zelo resno in se nismo družili. Niti z najbližjimi. Več tednov sami trije. Takrat sin še ni obiskoval šole. V službenem času nama je z možem uspelo posvetiti mu toliko pozornosti, da sva ga nahranila, poskrbela, da je bil oblečen in da je bil vsaj eden od naju v istem prostoru z njim. Večino časa je preživel pred televizijo in okupiral enega od najinih telefonov. Seveda sva imela slabo vest, ampak sva morala delati in žal drugače ni šlo. Vrtec je bil zaprt, varstva tudi nisva imela. Takrat sam lahko samo na daljavo sočustvovala z vsemi starši in jih občudovala, ker so morali ob vsem delu še pomagati svojim otrokom pri šolanju na daljavo. Ampak takrat je prišla epidemija nenadoma, nismo bili pripravljeni. Vsi smo razumeli, da so zadeve resne, in smo bili pripravljeni potrpeti.
Prišlo je poletje. Dobili smo prelet letal. Dobili smo turistične bone. Kot da je večina, v prvi vrsti politična oblast, pozabila, da je epidemija kadarkoli obstajala. Saj ne, da stroka ni opozarjala, da jeseni pride drugi val. Je, glasno, ampak bila je preslišana. Vlada je "pozabila" zagotoviti dodatne kapacitete v bolnišnicah. "Pozabila" je poskrbeti za dodatne ali vsaj rezervne kadre v domovih za starejše in v zdravstvu. "Pozabila" je pripraviti ustrezne podlage za delo na daljavo. "Pozabila" je naročiti ustrezno količino odmerkov cepiva proti gripi. "Pozabila" je sklicati strokovno skupino za napovedovanje poteka epidemije. "Pozabila" je pripraviti šolski sistem za vnovični izbruh epidemije. Ali so res pozabili ali so enostavno upali, da se strokovnjaki motijo in da vnovičnega izbruha ne bo, ne bomo nikoli izvedeli. Dejstvo pa je, da svojega dela niso opravili. Svoje prebivalce so pustili na cedilu, pa naj se še tako hvalijo, kako so reševali življenja. Našli pa so čas, da načrtno in pospešeno razgrajujejo demokratično družbo in kakovostne javne servise.
Napak je bilo toliko, da jih je enostavno težko našteti. Osredotočila se bom na šolstvo. Že sredi avgusta sem pozivala k obravnavi problematike šolstva v času pandemije. Ne glede na to, da so vse mednarodne in domače strokovne organizacije pozivale k ohranitvi odprtih šol, so bile šole ene od prvih ustanov, ki jih je vlada zaprla. Vlada še danes ni predstavila konkretnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko sklepali, ali je bil ukrep sorazmeren. Grafi o okuženosti zaposlenih v izobraževalnem sektorju, ki jih je ministrica kazala po televiziji, so tako splošni, da ne povedo prav nič. Sploh niso vključevali števila okuženih učencev in dijakov, da bi lahko pogledali relacije. Iz podatkov se ni dalo razumeti, kje so se pojavile okužbe - ali dejansko na delovnem mestu ali v domačem okolju.
Pogosto slišim: saj sta dva, razporedita si čas, da bo eden z otrokom. Ampak v Sloveniji je veliko enostarševskih družin, v katerih je tudi po več otrok, in istočasno morajo starši delati. Marsikomu pa, roko na srce, tudi 20 odstotkov manj plače povzroča finančno stisko.
Breme šolanja otrok na daljavo je ponovno padlo na ravnatelje, učitelje, otroke in seveda starše. Učitelji so morali čez noč prilagajati učne načrte in gradiva. Starši smo čez noč izvedeli, da imamo natančno tri dni, da si bodisi uredimo odsotnost z dela zaradi varstva otrok bodisi prilagodimo delovni čas in delovne naloge zaradi pomoči otrokom pri šolanju. Še posebno veliko breme smo začutili starši mlajših otrok, tistih, ki še sploh ne znajo brati oziroma potrebujejo veliko pomoči. Dobili smo zelo prikladno razlago: saj smo vam omogočili možnost nadomestila v vrednosti 80 odstotkov plače zaradi varstva otroka. (Ne)sposobnost širokega razmišljanja vlade je poznana. Tudi v tem primeru so to dokazali. Namreč, manjše otroke, ki obiskujejo prvo ali drugo triado šole, imamo tudi profesorji, zdravniki, medicinske sestre, delavci v domovih za starejše, delavci v trgovinah, zaposleni za določen čas, ki jih je strah ostati doma, in ne nazadnje tudi učitelji. Spregledali so, da odsotnost z dela zaradi varstva otrok povzroči še dodatne kadrovske stiske na mestih, kjer so kadri nepogrešljivi. Pogosto slišim: saj sta dva, razporedita si čas, da bo eden z otrokom. Ampak v Sloveniji je veliko enostarševskih družin, v katerih je tudi po več otrok, in istočasno morajo starši delati. Marsikomu pa, roko na srce, tudi 20 odstotkov manj plače povzroča finančno stisko.
Dalje, nismo vsi starši enaki. Imamo različno izobrazbo, nimamo vsi pedagoškega znanja, da bi znali otroke ustrezno motivirati in usmerjati. Pa tudi različna dela opravljamo.
Otroci so si zelo različni in živijo v zelo različnih razmerah. Šola je edino varno okolje, kjer imajo vsi enake pogoje; so v enakem skupnem prostoru, dobijo enako kakovostno hrano, imajo enak dostop do znanja.
Pa pustimo starše na strani. Posvetimo se otrokom. Otroci so si zelo različni in živijo v zelo različnih razmerah. Šola je edino varno okolje, kjer imajo vsi enake pogoje; so v enakem skupnem prostoru, dobijo enako kakovostno hrano, imajo enak dostop do znanja. S tem, ko je vlada zaprla šole, je zaprla tudi vrata do enakosti. Bistveno na slabšem so otroci, ki so že tako ali tako v deprivilegiranem položaju - otroci iz ranljivejših skupin, iz socialno šibkih družin, otroci s posebnimi potrebami, otroci, ki nimajo dostopa do interneta.
Da je vladi, žal tudi resorni ministrici, vseeno za znanje, je bolj kot kadarkoli dokazala, ko je želela izenačiti vpisne pogoje med dijaki poklicne in splošne mature. Verjamem, da se ministrica zelo dobro zaveda, kaj to pomeni. Slovenija nima vseh možnih naravnih danosti. Glavna "naravna danost" so pridni in izobraženi ljudje. Zato je težko razumeti poteze ministrstva, ki bi moralo biti v prvi bojni liniji, da to izobrazbo zaščiti. S tem, ko se vlada ni pravočasno pripravila na novi val covida-19 in je dopustila kaos, je zaradi svojih napak žrtvovala največji kapital, ki ga premoremo - otroke. Vsi izgovori, da si ministrica želi, ampak predsednik vlade ne dovoli, so brezpredmetni. Janez Janša je avtokrat. Ni ne prvi ne zadnji. Ampak nihče še ni bil večen. Tudi Janez ne bo. Nekaj bo pa ostalo za zmeraj. Vsi tisti, ki mu pomagajo pri razgrajevanju demokratičnih postulatov družbe in javnih servisov, so za vse večne čase izgubili ugled, zaupanje in spoštovanje večine prebivalcev Slovenije. Žal tudi širše.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
