Pravijo, da nas kriza naredi močnejše. Če to drži, smo trenutno resnično na preizkušnji: smo sredi največje pandemije stoletja, največje gospodarske in socialne krize zadnjih desetletij, ob tem pa se moramo spoprijeti še z izzivi dolgoročnih preobrazb, kot sta digitalna revolucija in ogljično nevtralno gospodarstvo.
Vsak dan se učimo sprejemati novosti, kot sta delo in šolanje od doma. Prav tako se bolj zavedamo vrednot, ki smo jih prej jemali za samoumevne, kot so naše zdravje in socialni stiki. Ob teh spremembah pa se vse bolj poraja tudi vprašanje, kakšne prihodnosti si želimo, za Slovenijo in za Evropo. Kako se lahko prilagodimo novemu, obenem pa ohranimo najboljše od tega, kar imamo?
Kot Evropejci in Evropejke moramo na to vprašanje poiskati skupni odgovor, kajti eno je gotovo: nobena država se ne more s temi izzivi spoprijeti sama. V tej krizi potrebujemo Evropo. Skupna nabava cepiv nam je zagotovila mnogo večjo kupno moč, kot jo ima katera koli posamezna država. Evropo pa potrebujemo tudi pri okrevanju. Prvič v zgodovini Evropske unije uporabljamo njeno bonitetno oceno AAA za izposojanje na finančnih trgih v takem obsegu. Rezultat bo 672,5 milijarde evrov vreden naložbeni sklad za okrevanje. Gre za tako imenovani mehanizem za okrevanje in odpornost, iz katerega se bo zagotovilo za 312,5 milijarde evrov nepovratnih sredstev in za 360 milijard evrov posojil.
Kohezijska politika bo s približno 375 milijardami evrov nepovratnih sredstev za naložbe v obdobju 2021–2027 še naprej ena največjih evropskih naložbenih politik. To pomeni, da bo skupaj z mehanizmom za okrevanje in odpornost igrala ključno vlogo v času krize in tudi pri okrevanju. Zgodba o Evropski uniji je zgodba o zbliževanju med državami. Vendar pa so izkušnje pokazale, da se zbliževanje v času kriz lahko upočasni, zastane ali pa celo nazaduje. Danes že vidimo znamenja, da simetrični šok pandemije covida-19 povzroča asimetrične učinke v naših regijah. To nazorno kaže na pomen kohezije kot orodja za dolgoročni razvoj, ne le v "normalnih časih", temveč tudi med krizo in po njej.
Kohezija dejansko že zdaj prispeva svoj del. Od začetka krize, to je od aprila lani, smo prek naložbene pobude v odziv na koronavirus zagotavljali podporo v regijah, ki so bile najbolj potrebne pomoči. In to tudi nadaljujemo: med drugim zagotavljamo ventilatorje v Španiji, laboratorijske teste za covid-19 v Italiji ter infrastrukturo in usposabljanje za digitalno šolanje na Poljskem in Hrvaškem. Do danes smo mobilizirali že več kot 22 milijard evrov pomoči po vsej Evropi. Naložbe lahko spremljate skoraj v realnem času na našem posebnem spletišču. V času pisanja smo skoraj 500.000 malim in srednjim podjetjem priskrbeli obratni kapital, da bodo lahko preživela, in podprli 2,5 milijona ljudi v ureditvah skrajšanega delovnega časa ali v zdravstvu.
Medtem ko se še vedno trudimo zajeziti pandemijo, pa potrebujemo tudi načrt za trdno dolgoročno okrevanje. S finančnimi sredstvi iz naslova kohezijske politike ter novega mehanizma za okrevanje in odpornost bodo številne države in regije v prihodnjih letih upravičene do dvakrat ali trikrat več naložbenih sredstev iz evropskega proračuna kot običajno.
V Sloveniji je bila kohezijska politika EU na čelu spoprijemanja s krizo zaradi covida-19 in je omogočila, da so bili viri preusmerjeni v boj proti pandemiji. Po zaslugi nujnega odziva kohezijske politike, znanega pod kratico REACT-EU, bo imela Slovenija na voljo več kot 300 milijonov evrov, ki ji bodo pomagali ustvariti podlago za gospodarsko okrevanje. Poleg tega bo v obdobju 2021–2027 že samo iz naslova kohezijske politike EU upravičena do 3,3 milijarde evrov za naložbe. S tem financiranjem se bodo znatno povečale javne naložbene zmogljivosti Slovenije na področju raziskav, tehnološkega razvoja in inovacij, konkurenčnosti podjetij, trajnostnega razvoja, spretnosti in veščin ter mobilnosti delovne sile. Kohezijska sredstva bodo dopolnjena s sredstvi iz novega sklada za pravični prehod v višini 259 milijonov evrov, namenjena odpravljanju negativnih posledic prehoda na ogljično nevtralno gospodarstvo. Za spodbujanje okrevanja bo prek mehanizma za okrevanje in odpornost zagotovljenih dodatno 1,8 milijarde evrov v obliki nepovratnih sredstev in naložb.
Kako bomo izkoristili to izjemno priložnost za naložbe? Kako bomo pripravljali sedemletne kohezijske programe, začenši letos? Kakšne Slovenije in kakšne Evrope si želimo čez deset let? Predlagam tri ključne prioritete.
Prvič, okrevanja morajo biti deležni vsi Evropejci in Evropejke in vse regije. Ekonomska zgodovina jasno kaže, da si v vsaki krizi nekatere regije hitro opomorejo, druge pa lahko desetletje ali več stagnirajo. Ko se srečujem s tistimi, ki odločajo na različnih ravneh, vedno vztrajam pri tem, da ne smemo dopustiti, da bi okrevala le polovica Evrope, druga polovica pa bi zaostajala. Toda še vedno me skrbijo dolgoročni trendi. Komisija že več kot desetletje redno objavlja indeks regionalne konkurenčnosti. Ta indeks za več držav članic kaže vztrajno in naraščajočo vrzel med peščico večjih mest, večinoma so to prestolnice, in preostalimi deli države. Brez ukrepanja bi lahko v prihodnosti nastala velika neravnovesja.
Zaradi premočne osredotočenosti na en sam razvojni pol se zmanjšuje odpornost gospodarstva in nastajajo socialne delitve. Države morajo strateško vlagati v različne regije, v uravnoteženo omrežje velikih središč ter majhnih in srednje velikih mest, tako da je celotno ozemlje še naprej gospodarsko dinamično s prisotnostjo lokalnih podjetij in kakovostnih delovnih mest, javnim prevozom, energetskimi omrežji, sistemi recikliranja in ravnanja z odpadki, zdravstvom in izobraževalno infrastrukturo.
Kakšne prihodnosti si želimo za Slovenijo in za Evropo?
Drugič, naložbe morajo biti usmerjene v dejavnike, ki spodbujajo dolgoročno gospodarsko preobrazbo. Evropa je tik pred veliko dvojno preobrazbo: digitalno revolucijo in prehodom na ogljično nevtralno gospodarstvo. Zato se pri sanaciji evropskega gospodarstva po pandemiji covida-19 ne smemo preveč zgledovati po starem, temveč moramo priložnost izkoristiti za to, da na novo zgradimo temelje za prihodnost.
Države članice morajo oblikovati nacionalne razvojne strategije, ki bodo upoštevale izzive prihodnosti. Pri tem morajo izhajati iz primerjalnih prednosti svojih različnih ozemelj in razvijati nove kompetence. Vsaj polovica novih kohezijskih naložb bo usmerjena v pametne in zelene projekte, od inovacijskih mrež in digitalnih podjetij do obnovljivih virov energije. Predvideli smo tudi določbe za specifične izzive, kot so regije, ki so močno odvisne od fosilnih goriv, zlasti od premogovništva ali termoelektrarn na premog. Te regije bo pri prehodu podpiral novi sklad za pravični prehod.
Evropa ima skupno predstavo o tem, kaj želi doseči do leta 2030. Zato potrebujemo jasne nacionalne vizije, s katerimi bo vsaka država orisala, kje želi biti čez deset let. Takšne celovite strategije bi morale vključevati potrebne reforme za posodobitev nacionalnih uprav, politik in okvirov. Podrobno bi morale opredeliti tudi ustrezne javne in zasebne naložbe, s katerimi se bodo uresničevale, z evropsko podporo vred. Te nacionalne integrirane razvojne strategije bodo najboljša podlaga za vse naložbe iz različnih sredstev evropske kohezijske politike ter mehanizma za okrevanje in odpornost, da se čim bolj povečajo njihova učinkovitost, komplementarnost in sinergije.
Tretjič, lokalni akterji ter državljani in državljanke morajo biti enakopravni partnerji. Sprejemamo temeljne odločitve o naši prihodnosti, ki zahtevajo široko posvetovanje. Pri kohezijski politiki smo zavezani načelu partnerstva, ki združuje regionalne in lokalne akterje, socialne partnerje ter skupnosti. Osebno se zavzemam za to, da se med pripravo kohezijskih programov hitro ukrepanje izvaja v resničnem partnerstvu.
Evropa, ki je bliže državljankam in državljanom, presega zgolj partnerstvo na načelni ravni: zagotoviti moramo, da bodo sredstva, ki so na voljo, dejansko dosegla ljudi. Državljani in državljanke morajo v svojem vsakdanjem življenju občutiti koristi članstva v EU in konkretne rezultate evropske solidarnosti.
Medtem ko nas zgodovina preizkuša, imamo edinstveno priložnost za obnovo in načrtovanje Evrope, kakršne si želimo. Zagotovimo, da bo vključujoča, da bodo okrevale vse regije in da bomo imeli vsi Evropejci in Evropejke enake možnosti. Poskrbimo, da bo ustrezno opremljena za izzive prihodnosti, ter položimo temelje za uspešno digitalno revolucijo in prehod na ogljično nevtralno gospodarstvo. In zagotovimo, da bomo o vsem tem odločali na podlagi popolnoma demokratičnega posvetovanja in partnerstva. To je kohezijska politika, ki jo želim videti v načrtovanju programskih sredstev v prihodnjih mesecih. To je tudi Evropa, kakršne si želim čez deset let in pozneje. Če menite enako, vas pozivam, da se vključite v razpravo. Sodelujte pri spremembah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
