Seveda mi vse ni pogodu, a kot dokaj korekten ter zakone, predpise in uredbe vsaj za silo upoštevajoč državljan praviloma spoštujem voljo demokratične večine. In to čeprav se imam glede marsičesa za alternativca ali vsaj manjšinca. Četudi največkrat ne(u)slišani, s svojimi stališči tako rekoč permanentno poraženi, pa se tovrstni kljukci še toliko bolj radostimo majhnih zmag, ko se izkaže, da smo imeli bolj prav od mnogo večje množice. Pa ne bom spet težil s ploščato Zemljo v središču vesolja, v katero je do Nikolaja Kopernika in podobnih heretikov sveto veroval skoraj ves svet. Raje se bom globalnemu stanju duha ustrezneje obregnil ob družabna (ali - če vam je ljubše - družbena) omrežja. Moja niso na internetu, ampak kvečjemu v gostilni! In te so se po dolgem času vsaj ponekod in v omejenem obsegu končno spet lahko odprle. Upam, da trajno.
Saj sem virtualna omrežja z veliko skepse preizkusil tudi od znotraj. In se brž pobral ven. Res ne potrebujem nepregledne množice prijateljev, ki morda so ali še verjetneje sploh niso resnične osebe in jih nikoli ne bom srečal v živo. Definitivno imam početi kaj pametnejšega in prijetnejšega, kot da izgubljam čas in živce ter si kvarim vid s štrcanjem po ekrančkih naprav, ki jim pravijo pametne. Nobenega globljega smisla niti veselja ne najdem v tem, da sledim in spremljam neznance (četudi slavne ali vsaj razvpite) ter njihove bolj ali manj osebne izpovedi, ki me načeloma prav nič ne brigajo, jih všečkam, delim, o njih afirmativno, nevtralno ali destruktivno pa celo žaljivo čivkam, urbi et orbi na ogled postavljam utrinke iz svojega zasebnega življenja ali celo sprejmem kak bedasto nevaren izziv ... Kar smo neomreženi luzerji slutili ves čas, se je ob koronavirusnih lockdownih, ko se je marsikaj preselilo v paralelni digitalni svet, potrdilo kot vsaj deloma pravilno. Da je namreč tako kvazidruženje, učenje in še kaj na daljavo hudo kilav surogat pristnega analognega stika.
Od kod, menite, da multinacionalke, ki upravljajo za uporabnike načeloma brezplačne družabne platforme, obračajo težke milijarde dolarjev, evrov, kriptovalut ...? Iz tistega, kar tako neustavljivo privlači nepregledne množice, gotovo ne! Iz analiz podatkov, ki jih nehote in nevede razkrivajo o sebi in drugih, ter njihove prodaje za skoraj poljubne namene (zgolj komercialno marketinški so še najmanj sporni) pa že. In tako je bilo mogoče razkritje telefonskih številk ogromne množice uporabnikov enega od najbolj razširjenih omrežij doživeti tudi kot svojevrsten (celo malce privoščljiv) triumf neomreženih.
Precej naivno je prepričanje, da so družabna omrežja postala glavni vir informacij (no, dezinformacij pa še bolj). Kar je na njih res širše pomembnega, lahko dovolj hitro in postavljeno v razumljivejši ter bolj razdelan kontekst izvemo tudi iz preverjeno zaupanja vrednih (torej predvsem javnih ali vsaj ideološko in strankarsko nevtralnih) tradicionalnih sredstev obveščanja. Tiskanih in elektronskih pa tudi njihovih spletnih izdaj - a pri teh s kančkom previdnosti. Pa ne zgolj zaradi možnosti hekerskih vdorov, ponarejanja, onesnaženosti s (prikritimi) oglasi, potencialne okuženosti z zlonamernimi vtičniki in vseprisotnega vohunjenja za uporabniki ... Internet je sam po sebi medij vprašljive kredibilnosti že zato, ker je na njem (skoraj) vse in še kaj več, ni pa splošno dostopnega in preverjeno kredibilnega ter nad vsak dvom vzvišenega pripomočka za rangiranje kredibilnosti vsebin. Ta pa je nekaj povsem drugega od kriterija (iz zgodovine brskanja razbrane) všečnosti uporabniku in splošne popularnosti, ki ga tako uspešno ponujajo spletni iskalniki.
Internet ne meri kredibilnosti in ne streže piva
Morda smo neomreženci res nekako podobni anticepilcem, ki (sebično, a kar utemeljeno) sklepajo, da so tudi necepljeni precej varni pred okužbo, če so precepljeni skoraj vsi okrog njih. In tako ob raznih druženjih nehote dobimo na ušesa raje preveč kot premalo novic iz vzporednega sveta omreženih. Seveda se to najlažje zgodi v gostinskih lokalih, sploh ko ob (marsikdaj pretirani) pijači popustijo zavore in se razvežejo jeziki. Ne prav pogosto, a za prijateljsko nastrojenim omizjem z dovolj raznoliko zasedbo se neobvezno in marsikdaj abotno gostilniško blebetanje včasih vendarle razvije v pravcati brainstorming kreativnih idej. In zdaj je končno spet čas za kaj takega.
Hudičevo predrzno in skrajno nehumano je za dalj časa prepovedati obiskovanje gostiln narodu, ki si je celo za svojo državno himno izbral napitnico! Ali pa morajo za to obstajati resnično tehtni razlogi. Vsekakor preveč kompleksni, da bi bilo mogoče in smiselno diametralno nasprotno spreminjati iz njih izhajajoče ukrepe tako rekoč iz dneva v dan ter jih vsakič znova (ne)zadovoljivo pojasniti množici prizadetih z odrezavo omalovažujočimi tviti v komandnem slogu vojaških poveljnikov.
Omejevanje širjenja epidemije covida-19 - sploh v časih nikakršne ali majhne prekuženosti in precepljenosti prebivalstva - vsekakor je opravičljiv razlog, čeprav nekateri o tem dvomijo. Gostinci navajajo logično kar dobro utemeljen argument. Posedanje po gostinskih vrtovih (ki pozimi sicer ni prav prijetno in zmanjšuje odpornost proti najrazličnejšim boleznim) z dovolj veliko razdaljo med gosti je najbrž res manj tvegano, kot če se ljudje namesto tega na veliko družijo na zasebnih zabavah v zaprtih prostorih. A ta razlaga je - razumljivo - krepko pristranska. Ponudniki gostinskih storitev pač služijo za ljubi kruhek z odprtimi in ne z zaprtimi lokali. Epidemiološka veja medicine morda nima tako privlačnih protiargumentov, ima pa strokovno znanje o širjenju okužb in možnih načinih njegovega preprečevanja. Politični odločevalci pa bi morali znati spretno in konsistentno balansirati med različnimi stališči ter imeti pred očmi širšo sliko, ki poleg omejevanja konkretne bolezni in ohranjanja gospodarstva upošteva tudi splošne zdravstvene, socialne, psihološke in še kakšne vidike države, družbe ter heterogene množice skupin in posameznikov, ki jo sestavljajo. Realno, ne virtualno!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
