(POGLEDI) Nekaznovani kriminal belega ovratnika

Čeprav je ustrezna vloga oblasti v družbi predmet mnogih razprav, bodo le redki oporekali, da je kazenski pregon v pristojnosti države. Toda vlade vedno bolj mižijo na eno oko ob uveljavljanju zakonov pri najbolj donosnih kaznivih dejanjih, kot so na primer goljufije, poneverbe, davčne utaje, podkupovanja in pranje denarja, ki jih zagrešijo premožni ljudje. Deloma je mogoče ta neuspeh pripisati tudi pomanjkanju sredstev. Organi kazenskega pregona pogosto niso kos sofisticiranim tehnikam storilcev gospodarskih kaznivih dejanj, ki jih ti izvajajo s pomočjo bogato nagrajenih odvetnikov in računovodij. Toda večja težava je, da prizadevanja organov kazenskega pregona niso več toliko usmerjena proti kriminalcem, ampak vse bolj proti novinarjem, ki se trudijo njihova kazniva dejanja razkrinkati.

Pomislite na nemško podjetje za procesiranje plačil in izvajanje plačilnih storitev Wirecard. Podjetje, ki je bilo do nedavnega ljubljenec vlagateljev, se je izkazalo za eno največjih prevar v povojni zgodovini Nemčije. V slogu klasične Ponzijeve sheme je podjetje trdilo, da je v tujino nakazovalo denar, ki ni nikoli obstajal. Tako kot pri aferi Madoff so bili tudi v ta škandal vpleteni računovodje, odvetniki in regulatorji, ki bi morali pravzaprav varovati integriteto finančnega sistema. Poleg tega da niso opravili svojega dela, so svoje orožje usmerili proti novinarjem, ki so poskušali goljufijo razkriti.

Nemški finančni regulator BaFin je na primer šel celo tako daleč, da je aprila 2019 vložil kazensko ovadbo zoper Dana McCruma in Stefanio Palma, novinarja Financial Timesa, ki sta preiskovala Wirecardove računovodske prakse in napačno poročanje. Urad münchenskega tožilca svoje preiskave zoper McCruma in Palmo ni zaključil vse do 3. septembra letos, več kot dva meseca zatem, ko je bil Wirecard že prisiljen razglasiti bankrot, medtem ko je bil njegov glavni izvršni direktor Markus Braun do začetka kriminalistične preiskave v priporu. Kot kaže, so veljale zavajajoče informacije, ki so jih podjetje in njegovi najeti agenti predstavili regulatorjem, za bolj verodostojne od poročanja novinarjev, zaposlenih pri enem najbolj uglednih finančnih časopisov na svetu.

In to ni osamljen primer. Čeprav goljufije, poneverbe, davčne utaje in pranje denarja v večini držav še vedno veljajo za kazniva dejanja, jih vse manj kazensko preganjajo, vendar nikjer v tako zmanjšanem obsegu kot v ZDA v času predsednikovanja Donalda Trumpa. John C. Coffee, moj kolega s pravne fakultete Univerze Columbia, je v svoji novi knjigi z naslovom Corporate Crime and Punishment: The Crisis of Underenforcement dokumentiral, da se je število posredovanj zoper korporacije v tem času v primerjavi z Obamovo ero zmanjšalo za 76 odstotkov, število posredovanj zoper gospodarski kriminal na splošno pa za 26 do 30 odstotkov. Če bo šlo tako naprej, ne bo trajalo dolgo, ko bo finančni kriminal popolnoma nekaznovan.

Marsikdo bo rekel, da tak kazenski pregon ni vreden truda. Pokojni Nobelov nagrajenec za ekonomijo Gary Becker (eden od ustanoviteljev področja pravo in ekonomija) je v članku z naslovom Crime and Punishment: An Economic Approach, poimenovanem po znanem romanu Fjodorja Dostojevskega, zatrdil, da ključno vprašanje glede kazenskega pregona ni toliko moralnost, ampak stroški in koristi. Ker tudi kazenski pregon sam nekaj stane, Becker sprašuje, koliko sredstev in kako hude kazni bi bilo treba uporabiti za uveljavljanje različnih zakonodaj … Koliko kaznivih dejanj naj bo dovoljenih in koliko storilcev kaznivih dejanj naj ostane nekaznovanih?

Odgovori na taka normativna vprašanja, je trdil Becker, bi morali temeljiti na neto "družbeni izgubi" oziroma razliki med škodo, ki jo zaradi takega kaznivega dejanja utrpi družba, in koristmi, ki jih to prinese kriminalcem. Na podlagi takega razmišljanja lahko sklepamo, da večje ko so koristi za kriminalce, bolj verjetno je, da bodo izničile družbeno izgubo, zlasti v luči visokih stroškov nadziranja gospodarskih kaznivih dejanj. Kaže, da so organi kazenskega pregona v ZDA in drugod upoštevali Beckerjev nasvet. Namesto da preganjajo kazniva dejanja, ki prinašajo dobiček kriminalcem, vendar njihovo razkrivanje veliko stane, so svoja omejena sredstva usmerili proti tistim, ki se trudijo ta ista kazniva dejanja in vpletenost oblasti vanje razkrinkati.

Zato je Ameriški urad za preprečevanje pranja denarja (FinCen), potem ko je izvedel, da namerava Mednarodni konzorcij preiskovalnih novinarjev (ICIJ) poročati o na tisoče neobravnavanih prijavah sumljivih transakcij (Suspicious Activity Reports, SAR), naslovljenih na urad, objavil izjavo z opozorilom, da ni dovoljeno objavljati dokumentov, ki utegnejo ogroziti državno varnost, in da to pomeni kaznivo dejanje. V izjavi je še pisalo, da je z zadevo seznanjeno tudi ameriško pravosodno ministrstvo.

ICIJ je kljub temu 20. septembra objavil svoj ekspoze o FinCenovih dokumentih, v katerem je podrobno opisal, kako so velike svetovne banke, vključno z bankami JP Morgan Chase, HSBC, Standard Chartered in Deutsche Bank, na ta urad pošiljale prijavo za prijavo in so kljub temu še naprej ustvarjale milijardne dobičke z aktivnostmi sumljivih komitentov. Po sedanji zakonodaji bankam zaradi oddaje prijave ni treba prenehati izvajati storitev za tega komitenta, vendar bi morale vsaj dvigniti rdečo zastavico znotraj te institucije. Pa je niso. Namesto tega so banke vztrajale in s tem poskrbele, da se je 267 premalo plačanih in preobremenjenih FinCenovih agentov še naprej utapljalo v papirologiji. Medtem so tretji "nadzorniki trgov" zaslužili več z odlaganjem preiskav zoper svoje stranke kot z nadzorovanjem njihovih aktivnosti. Pravni svetovalci in računovodje podjetja Wirecard so pred njegovim propadom menda v lastni žep pospravili skupno 150 milijonov dolarjev na leto.

V kartotekah FinCena ni vseh dramatičnih podrobnosti iz panamskih dokumentov, ki jih je leta 2016 objavil ICIJ in ki razkrivajo predrzne davčne utaje svetovnih politikov, športnih zvezdnikov in drugih javnih oseb, zagrešene s pomočjo panamske odvetniške pisarne Mossack Fonseca. Pravzaprav je bilo veliko stvari, shranjenih v kartotekah FinCena, znanih že nekaj časa, kar utegne biti razlog, da so mnogi ob objavi te vesti le skomignili z rameni. Ali kot bi rekli Francozi, "plus ça change, plus c'est la même chose" (bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake).

In čeprav škandalozno vedenje velikih bank ni nič novega, bi nas moralo zelo skrbeti zaradi vpletenosti organov nadzora in kazenskega pregona v ta izredno donosna kazniva dejanja. Ne le da ob raznih predrznih nezakonitostih mižijo na eno oko, izkazali so se celo za preveč pripravljene zaradi tega zatreti svobodo tiska.