Najprej o domnevnih povezavah sedanjega dekana FF UM z SDS, ki da naj bi deloval politično in napadal "uboge leve sindikaliste". No, sam se spomnim, da sva se s sindikalnim zaupnikom Simonom Zupanom večkrat sporekla okoli lika Janeza Janše. Šlo je za klasično akademsko debato "levičarja" in "desničarja", pri čemer je vlogo "desničarja" igral Simon Zupan. Kolikor mi je znano, je SDS-u blizu tudi druga žrtev "političnega pogroma", predsednica visokošolskega sindikata UM Marija Javornik. Kar sicer ni pomembno, razen v smislu, da je podana poenostavitev - "glejte, borce za pravico (spet) napadajo janšisti" - prikladna za zamegljevanje dejstev v smislu, kdo je kdo (in kaj).
Če se najprej ustavim pri "prvoborki", predsednici sindikata Mariji Javornik. Imela sva dolge, a žal neuspešne pogovore o problemu, ki ga je sprožila njena osebna prijateljica in tesna zaveznica, kot nakazano še ena žrtev pogroma, Marina Tavčar Krajnc. Ta je namreč v vlogi predstojnice ka za sociologijo, brez vednosti oddelka in mene, ki sem takrat opravljal funkcijo njenega namestnika, prenesla predmet "sociološke teorije" najprej nase, kasneje pa na mlajšega kolega, ki ji strokovno ves čas pomaga. Omenjena zaradi vseh funkcij - kot docentka (najnižji naziv za visokošolskega učitelja) je s podporo sindikata zasedala izjemno visoka mesta v univerzitetni hierarhiji - namreč ni imela veliko časa za znanstvenoraziskovalno delo (ki je sicer pogoj za ohranitev delovnega mesta). Domnevati je mogoče, da ji je časa primanjkovalo tudi, ko je šlo za pedagoško delo. Razrešeno predsednico državne komisije za splošno maturo so študenti namreč kontinuirano ocenjevali kot eno izmed najslabših na oddelku.
Kakorkoli, ko sem v vlogi vodje študijskih programov opazil nenavadni prenos predmeta in akterje opozoril nanj, se je razkrila vsa "moralnost" samooklicanih žrtev domnevnega pogroma. Začela so se navajanja, da je zaslužni profesor, ki je omenjeni predmet še vedno izvajal, predmet ustno predal mlademu kolegu (o čemer prvi ni vedel nič), sledili so pritiski in obtožbe, da z opozarjanjem na neetično in netransparentno ravnanje, ki je bilo spretno legalizirano, želim oškodovati mladega kolega (besede Marije J.). Ker je situacija postajala vse bolj konfliktna, sem v imenu deeskalacije razmer mladega kolega povabil na razgovor in takrat sem ga prosil, naj poda svoje zahteve, v zameno pa privoli v to, da predmet vrne aktualnemu izvajalcu, sicer mentorju njegovega doktorata. Kolega je to storil, jaz in oddelek pa sva v imenu urejanja odnosov požrla grenko tableto kompromisa, ki je od vseh zahteval, da se pozabi, kako je do problema sploh prišlo.
A kompromis zaradi dejanj "žrtev političnega pogroma", Marine T. K. in sindikalistke Marije J., žal nikoli ni bil spoštovan. Omenjeni sta zaradi politične moči, ki je izhajala iz funkcij, ki sta ju zasedali v okviru komisije za študijske zadeve in senata FF (podrejen jima je bil tudi takratni dekan FF UM Božidar Kante), dosegli, da je bil spoštovan samo tisti del kompromisa, ki je ustrezal mlademu kolegu. Ta je torej ob pomoči prej omenjenih kolegic prejel želene pedagoške obveze in nosilstva, hkrati pa mu ni bilo treba držati svoje obljube.
Očitati krivdo tistim, ki skušajo politikantstvo obelodaniti in zamejiti, je dokaz pomanjkanja samorefleksije
Ko je takratna predstojnica Oddelka za sociologijo FF Vesna Vuk Godina pričela opozarjati, da je takšno izigravanje kompromisa neetično, da se z njim zlorablja zaupanje oddelka v fakultetne institucije, saj se zdi, da jih je "ugrabil" tandem Marine T. K. in predsednice sindikata UM Marije J., je mladi kolega predstojnico Godino ovadil za mobing (!). Čutil se je namreč prizadetega in ponižanega, ker je slednja preveč na glas kritično opozarjala, da je njegovo vedenje (nespoštovanje zavez) neetično in neakademsko. Ost kritike je bila usmerjena tudi proti Marini T. K. in sindikalistki Mariji J. Tega nista ti nikoli pozabili. Kajti na presenečenje vseh, ki smo zadevo poznali od "znotraj" - le kako bi univerza lahko kaznovala nekoga, ki opozarja na nepravilnosti, za žrtev pa spoznala nekoga, ki izigrava kompromise? - je kolega s tožbo uspel (!). Vesna Vuk Godina je prejela opomin pred odpovedjo delovnega razmerja (!), preostali pa smo dobili prepoved, da zadevo javno komentiramo (!). Opomin pred odpovedjo delovnega razmerja je torej dobil nekdo, ki je opozarjal na nepravilnosti interesno povezanih članov sindikata.
A kako je sploh možno, da je tožba uspela? Odgovor je enostaven - zaradi podpore sindikata. Ki brez zadržkov podpira točno takšne sporne prakse osebnega obračunavanja, o nedopustnosti katerih so se zdaj razpisali njegovi predstavniki; obračunavanja, ki ga vsak dan čutimo mnogi zaposleni, boleče evidentno pa je bilo tudi v primeru, ko sem kot priča na zaslišanju zoper Vesno Vuk Godina videl, da je sindikalna članica komisije, sicer podpredsednica sindikata UM, bila že vnaprej prepričana, da je Vesna Vuk Godina kriva. Noben listinski dokaz od tistih, ki sem jih predložil in ki so prispevali k temu, da komisija kot celota omenjene ni spoznala za krivo, predstavnice sindikata ni prepričal. Lojalnost "našim" je pač na prvem mestu, dokazi gor ali dol.
Na žalost je temu prepričanju sledil tudi rektor, ki pa je (na srečo) presodil drugače, ko je isti kolega že drugič (!) sprožil postopek za mobing, tokrat zoper novega, zdaj že tretjega predstojnika, Mirana Lavriča. Ker je rektor tokrat pritegnil mnenju komisije v smislu, da mobinga ni bilo - komisija tega ni potrdila niti v prvem primeru, ločeno mnenje sicer vseskozi piše sindikalna članica komisije - ta mladi kolega zdaj toži kar celo univerzo (!). Zato, ker ta noče več kaznovati tistih, ki kritično opozarjamo na netransparentnost in neakademsko spletkarjenje, ki ga "krasijo" amoralni oportunizem in absurdne obtožbe, strpane v litanijske spise o mobingu, ki se ob podpori sindikalne mreže uporablja kot orodje zastraševanja, psihološkega utrujanja, utišanja in maščevanja zoper kritične člane oddelka.
Pod črto: celotna zadeva okoli dogajanja na FF UM je veliko bolj kompleksna, kot je mogoče sklepati iz do sedaj objavljenih zapisov. Kot rečeno, spregleda se, da sindikat že leta asistira pri neetičnih in neakademskih dejanjih, ki jih vodi volja po moči. Kar je, kot nakažeta Spomenka in Tine Hribar (SP, 31. 12. 2021), glavni princip "janšizma". Spregleda se torej dejstvo, da gre za politična obračunavanja, tudi zato, ker fakultetne in univerzitetne elite (zdaj več) ne sledijo interesom sindikata. Ki ga pestita amoralno politikantstvo in brezkompromisno branjene "svojih", zaradi česar iz sindikata nisem izstopil le jaz, temveč tudi drugi člani, ki bi jim prav tako težko očitali pripadnost "janšizmu". Očitati krivdo tistim, ki skušajo to politikantstvo obelodaniti in zamejiti, je zgolj dokaz pomanjkanja samorefleksije. Kar lahko osebno seveda razumem. Kot ugotavlja harvardski socialni psiholog Steven Pinker, je naše "psihološko preživetje" pogostokrat odvisno od nerazumevanja oziroma nesprejemanja določenih dejstev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
