Izpisalo se je leto 2020, o nekem prehladu, mogoče nenavadni pljučnici smo slišali. Še pred prvimi zadnjimi normalnimi novoletnimi ognjemeti smo pojedli zadnji predkoronski biftek, tekmovali v natančnosti štoparice do prvega novorojenčka, tradicionalno rojenega minuto čez polnoč, francoska se je pokvarila in nato se je začelo.
Naslednjih 14 dni je bilo ključnih. Uživali smo, dokler smo lahko, nato so začeli umirati. Oni drugi, stari, tako ali tako bi umrli, naj jim namenijo predzadnjo stran Večera ali neki ekvivalent in nehajo težiti. Svobodni izbiri se ne more težiti. Svobodno smo izbrali in izbira lahko ubija. In je. In še. Kašljam, torej sem – morda ubijal. Dokler umirajo drugi, je enostavno, še najlažje odmaknjeno, brezimensko, razčlovečeno. Lahkotno, ker gre za številke.
Prava kolektivna eksistencialna neprijetnost se začne šele, ko si je pred Sparom treba nadeti masko. Takrat se začne intelektualno argumentacijski halo, vreden vsakega življenja. Na srečo smo vsi doktorji pravnih znanosti, specializirani za ustavno pravo in človekove pravice, ali pa vsaj bolje kot vlada razumemo, da odlok ni zakon. Slednje brez dvoma drži. In bolje kot infektologi, mikrobiologi in epidemiologi vemo, da nas maske zastrupljajo. Neumnost brez primere, in to v času, ko je konkurenca na olimpijski ravni. Vse je del velikega načrta pokvarjenih elit. Pokažite nam virus! Svobodo jemljemo resno, smrtno resno. Resnost se odslikava predvsem v stopnji ignorance za smrt drugih, banan se pač ne da kupiti z masko na obrazu. Na srečo je pri vhodu študent, ki ga lahko z našo absolutistično razsvetljenostjo do onemoglosti, bolj ali manj uglajeno, mrcvarimo. Nihče nam ne bo zapovedoval, predpisoval ali zahteval. Sploh ne po študentski tarifi ali nekje v bližini minimalca. Tudi pojasnjeval nam ne bo nihče, še najmanj kupljeni profesorji, preplačani dohtarji, izmišljeni preboleli in fejk preživeli. Mi vemo.
Potem predlagajo cepljenje. Prosim? Imam svoj imunski sistem, ne rabim, hvala. Kaj potrebujejo drugi, je nepomembno. Bodo dobili nagrobnik, ok?
Bo ta vojna imela zmagovalce in poražence? Izdajalce? Kdo bo napisal zgodovino? Ne vem, bo pa imela žrtve
Nisem za obvezno cepljenje, a nihče nima pravice ogrožati zdravja in življenja drugih – ne po vsem, kar smo preživeli in videli, ne več in ne zdaj, ko je jasno, za kaj gre. Vemo, da virus prenašamo ljudje, in vemo, kako tveganje prenosa zmanjšati na stopnjo verjetnosti, ki ne posega nerazumno v naša vsakdanja življenja, pa še to za omejen čas. Znak neke zrelosti je to, osnovna higiena družbenega dogovora, bit, ki nas dela ljudi, ne razumem, zakaj je nismo zmožni. Na koncu se bomo prešteli, veliko nas bo manjkalo. O čipih in 5G ni vredno skoraj nič, z absurdom ne gre razpravljati. S podivjanimi borci za svobodo, ki nekega žalostnega, človečnosti tujega popoldneva terorizirajo območje naše druge največje bolnišnice, da zaklene tudi vrata urgence, ki so sicer 24/7 odprta, tudi ni dobrih opcij. Ne, ko se istočasno, kako nadstropje višje, drugi borijo za življenje. Na razumu in znanosti utemeljena hiša se je polnila z razočaranjem in jezo, medtem ko se je slišalo vpitje. Spodaj vpitje, zgoraj bi bil jok, če bi se svojci le lahko dostojno poslavljali. Pa se prepogosto niso mogli, ne v domovih za starejše, ne v bolnišnicah. Ker nismo dovolili.
Ne bi verjeli, a ljudje podpišejo suhoparni obrazec, s katerim jih država želi ščititi pred samimi sabo - pravi, da razumejo, da lahko doma zaradi pljučnice, ki zahteva zdravljenje s kisikom, umrejo. Izpulijo si infuzije, prizor, ki kdaj spominja na kmečke koline, in odstranijo kisik ter zapustijo zdravstveno obravnavo, v katero so privolili, ker težko dihajo. Izvidi pravijo, da rabijo kisik, aparature pravijo, da rabijo kisik, medicinska presoja pravi, da rabijo kisik ... Ampak ne. Ker nam več ne verjamejo. Po svoje jim zavidam, tudi sam bi rad bil tako zelo prepričan. V karkoli. Kolektivno nezaupanje v znanost, splošno nezaupanje v (ne)odločevalce in anticepilska psihoza terjajo svoj davek tudi ali predvsem na individualni ravni, za zdaj. Živimo v času, ko ne zaupamo nikomur. Resnico iščemo na družbenih omrežjih, tako jo je precej lažje najti kot v urah in letih študija. Bistvo študija je dvom, FB-resnice so večne.
V sosednji izolirani pregledovalnici je bolnik, ki se duši, v očeh mu je prebrati, da se na smrt boji. In terapevtsko iskreno lažeš, da bo vse dobro, a veš, da ne bo. Čez dve uri je mrtev in zadnje, kar je slišal, je bila laž. Dobronamerna, ampak vendarle laž. Če bi si lahko izbiral, se ne bi želel zadušiti. Iz kateregakoli razloga že, še najmanj zaradi pljučnice, ki je ni, ker v virus ne verjamem. Virusu se jebe, v kaj verjamem. V bistvu se mu ne, ker te plemenite človeške kvalitete nima. Smo le korona evolucije.
Ves čas napovedujemo kolaps, ves čas pravimo, da zdravstveni sistem ne bo zmogel, in ves čas je nekje v podtonu zahteva, da stisnemo. Stiskamo, skoraj dve leti stiskamo – za urgenco, kjer obravnavamo vsa nujna stanja, od možganskih kapi, srčnih infarktov, hudih okužb, poškodb itd., in ko sedaj še vse to pomešano s covidom, imam občutek, da so naši sestanki, predaje služb in organizacija velikokrat na ravni vojnega stanja. Koliko postelj imamo? Kakšno je stanje kapacitet drugje? Bolnik v sobi 3 gre na Golnik, v sobi 5 v Novo mesto, šla bosta z istim reševalnim vozilom, boljši bo sedel, drug ležal, oba na kisiku. Po štirih urah obravnave, dve uri čakanja na prevoz in nato sredi noči še vožnja čez pol države, za drugega dvakrat. Je to človeško? Ni. Zahtevam človeški sistem. Sistem, kjer bo nesprejemljivo, da ljudje konec življenja preživijo v stiski domačih, ki ne vedo, kaj bi, ali na urgenci čakajoč na neobstoječo bolnišnično posteljo. Imamo ljudi, ki so odgovorni za to, z imeni in priimki. In brez skrbi, imamo denar za to.
A bo ta vojna imela zmagovalce in poražence? Bo imela izdajalce? Kdo bo napisal zgodovino? Ne vem, bo pa imela žrtve. Ne samo okužene, zbolele in umrle zaradi covida. Degradacija človeškega dostojanstva na raven prostih kapacitet je vsepovedna. Prihaja čas posipanja s pepelom, ob skoraj 6000 umrlih in krematorijih, ki so klecnili prej kot naš zdravstveni sistem, ga je, brutalno iskreno, precej.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
