(POGLED) V dolgem obdobju pandemije se je medicini ugled skrhal. Z izdelavo kulis si ga ne bo povrnila

Prvo presaditev človeškega srca v človeka je leta 1967 opravil južnoafriški kirurg Christian Barnard. Prvi pacient Louis Washkansky je sicer nekaj dni po operaciji umrl, a zaradi simbolnega pomena srca v vseh človeških kulturah so dogodek označili kot prelomnico in revolucijo v medicini. V tistem obdobju so zamolčali, da je bila tehnična plat presaditve, ki jo je izpostavljal Barnard, takrat že zdavnaj rešena. S kirurškega zornega kota že v tistem obdobju ni bilo nobenih ovir za presajanje organov, kot sta srce ali jetra. Velika ovira postopku je bil proces zavračanja presadka. Človeško telo presajene organe, vzete iz drugih teles, prepozna kot neželene, vsiljive tujce in jih s svojim imunskim sistemom napade ter uniči. Dogodek medicina pozna pod pojmom zavračanje presadka. Barnard je pomen opisanega dogajanja skušal prikazati kot nekaj nepomembnega. Druga velika ovira je bila izvor presajenih organov. Srce dajalca so morali odvzeti mrtvemu z bijočim srcem. To bi lahko bili mladi ljudje z nepopravljivo in z življenjem nezdružljivo možgansko okvaro, a zdravim srcem. Danes bi jim rekli možgansko mrtvi. A koncept možganske smrti v tistih letih še ni bil razdelan in v ZDA, kjer so razvili tehnično plat presaditve srca, so presaditev v klinični praksi prav zaradi občutljivega etičnega in pravnega vprašanja o mrtvem z bijočim srcem prestavljali iz leta v leto. V Južnoafriški republiki so imeli v tistih časih zelo ohlapne pravne poglede na smrt, zato se je lahko Barnard pustil slaviti kot nekdo, ki je v medicini dosegel pomembno prelomnico.

V resnici, razen dobro vodene predstave za medije in lastne slave, medicinsko ni dosegel veliko. Za drugega pacienta s presajenim srcem, dr. Phillipa Blaiberga, ki je po presaditvi živel poldrugo leto, je skrbela posebna ekipa ljudi. Njihova naloga ni bila skrb za njegovo zdravje. Slednje je bilo šibko in zdravniki so ga komajda vzdrževali pri življenju. Njihova naloga je bila izdelava fotografij in tekstov, v katerih so predstavljali Blaibergovo življenje, ki ga ni bilo. Njihova naloga je bila izdelava kulis. Odnesli so ga na primer na obalo morja, zrežirali prizor kopanja v morju in seveda objavili novico o čudežnih rokah dr. Barnarda, ki na smrt bolne ljudi vrača nazaj v tuzemski raj. To je bil začetek desetletja nepotrebnih operacij in mučnih smrti srčnih bolnikov. Prelomnice pri presajanju organov ni prinesla kirurška virtuoznost, temveč odkritje zdravila Ciklosporin.

Učinkovino so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odkrili po naključju v posebni vrsti naravnih gliv, izvirajočih iz Norveške. Brez posebnega medijskega blišča so ciklosporin začeli uporabljati leta 1983. Šele uporaba ciklosporina je postavila medicinski mejnik v zgodovini presajanja organov. Na prav poseben način je ciklosporin zaviral imunski sistem. V kombinaciji z drugimi zdravili je dovolj učinkovito preprečeval zavračanje presadka, da se je preživetje po presaditvi jeter, ledvic ali srca v poprečju podaljšalo za skorajda deset let.

Če je bil problem zavračanja presadka rešen vsaj toliko, da je bolnikom po presaditvi omogočal dolgoletno preživetje, je ostal problem preskrbe z organi. Ustrezno umrlih morebitnih darovalcev organov je bilo in še vedno je mnogo manj, kot je potencialnih prejemnikov. Zamisel, da bi začeli uporabljati živalske organe, ni nova. Z zelo sebičnega človeškega zornega kota, ki se kajpak nikoli ni pretirano oziral na etične dileme, je celo zelo privlačna. Zelo priročno bi bilo imeti kmetijo, na kateri bi lahko množično redili živali in si pri lastnikih v poljubnih količinah naročali nadomestne dele. Doslej so vsi poskusi propadli zgolj zaradi tega, ker se človeško telo na vsadek tuje živalske vrste odzove še bolj burno in sovražno kot na morebiten vsadek lastne. Tudi ciklosporin je v tovrstnih primerih brez pravega učinka.

A nekateri so videli priložnost v razvoju sodobne genetike. Eno od orodij sodobne genetike so tako imenovane genetske škarje. Z njimi je mogoče v zelo zgodnjih obdobjih razvoja zarodka določene gene izklapljati ali vklapljati. Z njimi je mogoče vzgojiti žival, ki ima delno izbrisane gene za prepoznavanje živalske vrste. Imunski sistem človeka je mogoče tako deloma preslepiti. Z genetskimi škarjami je mogoče v žival vstaviti tudi človeške gene. Zelo primerna žival bi bil prašič. Po velikosti organov in po načinu njihovega delovanja je prašič podoben človeku.

Prav to so storili v primeru bolnika iz Baltimora. Uporabili so srce genetsko spremenjene živali. V obdobju rasti zarodka so živali z genetskimi škarjami nekaj genov odstranili, nekaj so jih dodali in nekaj spremenili. Spremenili so na primer gen za rast srca. V naravi lahko prašičje srce raste z naraščajočo težo živali. Pri človeku to ni zaželeno. Zagotovo številne prašičje lastnosti pri človeku niso zaželene in raziskovalci so zatrdili, da so jih na genetski ravni odstranili. Dodali so šest človeških genov, odstranili štiri prašičje in prašičji genom "očistili" nevarnih virusov. A morda so si izbrali napačen čas za dogodek ali za sporočanje novice. Ali pa so skušali na podoben način izdelovati kulise, kot leta 1967 Barnard. V obojem so zgrešili, kajti dogodek ne le, da ni medicinska prelomnica, je razlog za zaskrbljenost zaradi zamolčanega.

V času pandemije virusa, drobcenega skupka nekaj genov, pritlikavca med pritlikavci v primerjavi z gensko knjižnico razvitih sesalcev, ko širjenja teh nekaj genov nismo sposobni ustaviti, meji na norost trditev, da smo z genskimi škarjami "popravili" vse, za presajanje moteče, gene v prašičjem genomu. A četudi bi se to nekoč morda posrečilo, pomeni tovrstno mešanje živih tkiv med vrstami nevarnost nastajanja novih, smrtno nevarnih virusov. Nekaj izjemno nevarnih jih je tako ali tako skritih v prašičjem genomu in jih ni mogoče preprosto odstraniti. Prilagodili bi se lahko na človeško vrsto in ob dovolj velikem številu prejemnikov prašičjih src (ali drugih organov) postali kotišče novih pandemij. Nevarni so lahko tudi za prejemnika. Izločajo lahko namreč prione, delce, odgovorne za bolezen norih krav. Če temu dodamo dejstvo, da so prašičje farme lahko pravi generator novih virusov, dober zgled so virusi gripe, potlej je to nevaren korak v neznano, ki bi ga bilo treba vsaj transparentno predstaviti.

V dolgem obdobju pandemije se je medicini ugled pomembno skrhal. Z izdelavo kulis po vzoru prve presaditve srca si ga ne bo povrnila.