V primeru zmage na naslednjih nemških zveznih volitvah bi jedrske elektrarne, ki so prenehale delovati, takoj priklopili nazaj v omrežje, je sporočilo šefa Krščansko-demokratske unije (CDU) Friedricha Merza, ki ga je vnovič lansiral v nedavnem pogovoru za Bild am Sonntag. Gre za politika, ki sicer zagovarja klasična konservativna stališča glede zmanjšanja birokracije, davkov in neobremenjenega poslovnega okolja. Je odločen zagovornik evroatlantskih povezav. V okoliščinah, ko se pod vladavino kanclerja Olafa Scholza (SPD) kopiči vedno več težav za nemško gospodarstvo, Merz postaja resen pretendent za njegovega naslednika. Nemški volivci so nezadovoljni z aktualno vlado, ki se očitno slabo znajde v spremenjenih geostrateških okoliščinah. Prednost CDU pred SPD v javnomnenjski podpori se veča, če bi se to čez dve leti potrdilo še na volitvah, bi bil to za Merza vrhunec več deset let trajajoče zgodbe o ambicioznem vzponu, padcu in zmagoslavni vrnitvi.
Ko je Merz v začetku preteklega leta prevzel vodenje CDU, se s tem stranka ni zatekla k novemu eksperimentu, temveč je šlo za vrnitev h koreninam. Merz je v CDU tako rekoč strankarski staroselec, za katerim je že več poskusov povzpetja po strankarski hierarhiji, pri čemer mu je pred tem vedno zmanjkalo podpore za zadnji korak. Ta 67-letni pravnik in nekdanji sodnik iz Severnega Porenja-Vestfalije se je v strankarski podmladek vključil že s 17 leti. Čeprav tega ni nikoli potrdil, naj bi bil član tako imenovanega Andskega pakta, vplivne skupine posameznikov znotraj stranke, ki se je oblikovala ob potovanju članov podmladka v Južno Ameriko konec sedemdesetih let. Čeprav omenjena skupina javno ne izraža stališč ali kakorkoli seznanja javnosti o svojem delovanju, je po poročanju več nemških medijev to združba izključno moških zahodnonemških politikov, večinoma s katoliškim ozadjem, ki so bili ali so še na različnih visokih položajih.
Moral priznati premoč Merklovi
Merz je bil kasneje en mandat poslanec v Evropskem parlamentu, prav tako dolgoletni poslanec v Bundestagu, kjer pa je moral po volitvah leta 2002 v boju za vodjo opozicije priznati premoč struji, ki je podpirala vzhajajočo zvezdo CDU Angelo Merkel. Pred zveznimi volitvami leta 2009, na katerih si je Merklova priborila svoj drugi kanclerski mandat, se je celo odločil za začasen odhod iz politike. Potem ko je leta 2018 Merklova naznanila, da se na naslednjem strankarskem kongresu ne bo več potegovala za vodjo CDU, se je vnovič odprla priložnost tako za Merza kot za "oldboyse" iz Andskega pakta. A priti na vrh tudi tokrat ni bilo enostavno.
Merz je namreč šele v tretjem poskusu postal vodja stranke. Leta 2018 je na kongresu izgubil proti Annegret Kramp-Karrenbauer, varovanki Merklove, ki je bila takrat še vedno kanclerka. A nova izbira vodstva CDU se je kmalu pokazala za slabo, zato so se krščanski demokrati že leta 2021 vnovič podali na kongres, tokrat na digitalnega zaradi epidemije koronavirusa. Čeprav je bil v Merz po prvem krogu glasovanja v prednosti, je naposled zmagal predsednik vlade Severnega Porenja-Vestfalije in kasnejši "spitzenkandidat" CDU na zveznih volitvah Armin Laschet. Ta je istega leta na volitvah CDU popeljal do bolečega poraza, po katerem se je stranka morala po dolgih letih posloviti od oblasti. Po tem strankinemu članstvu ni več preostalo drugega, kot da Merza dokončno ustoliči na čelu CDU. Januarja lani je Merz tako na kongresu stranke dobil skoraj 95 odstotkov delegatskih glasov.
Zgodovinski kompromisi z zelenimi pod vprašajem
Profesor politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dr. Igor Lukšič pojasnjuje, da je priložnostno okno, ki se odpira CDU, tudi posledica zgodovinskega razvoja usmeritev znotraj nemške socialne demokracije: "Nemški socialdemokrati so že od Willyja Brandta naprej izvajali tako imenovano ostpolitik. Ugotovili so, da je povezava z Rusijo za njih strateškega pomena za razvoj, ki bi temeljil predvsem na ruskih energetskih virih. Nato so s koncem hladne vojne prevladale druge prioritete in bilo se je treba navezati na Zahod, zaradi česar je omenjena usmeritev nekoliko zastala. Kasneje jo je obnovil Gerhard Schröder, na tej osnovi pa so potem lahko pristajali na ostre zahteve zelenih in dela javnosti, da je treba jedrske elektrarne izključiti, prav tako energetiko, temelječo na fosilnih virih, zlasti na premogu, saj naj bi na drugi strani potrebno energijo dobivali iz Rusije." Omenjeni energetski kompromis je kasneje še naprej zaznamoval nemško notranjo politiko, a vojna v Ukrajini je ta načrt popolnoma porušila, pravi Lukšič. "Pri tem se spet odpira priložnost za desnico, da vrne državo na realni scenarij. Če torej navezanost Nemčije na Rusijo ni v interesu ZDA, ki bodo takšno povezavo blokirale, potem mora Nemčija vnovič delati na jedrski energiji. CDU bo pri tem zagotovo dobila podporo nemškega gospodarstva, s čimer bodo zlahka premagali SPD in Zelene."
Merz je šele v tretjem poskusu postal vodja stranke
Vzpon radikalnih alternativ
A CDU se bo na drugi strani morala soočiti z naraščajočo priljubljenostjo Alternative za Nemčijo (AfD), evroskeptične in proruske stranke, ki ima po zadnjih javnomnenjskih raziskavah že večjo podporo javnosti od SPD. Pri tem vzpon skrajno desnih populističnih gibanj v Evropi v času energetske krize in vsesplošne draginje ni pojav, ki bi bil značilen samo za Nemčijo. V vseh primerih pa se odpira vprašanje, kako bodo tradicionalne desnosredinske stranke to nevtralizirale. Glede tega se je Merzu že zgodil prvi spodrsljaj, saj je julija odmevala njegova izjava, da bi na lokalni ravni lahko pričeli sodelovati CDU in AfD. Naletela je na oster odziv tako javnosti kot tudi strankinega članstva, zaradi česar je izjavo hitro preklical. Gre za namreč za občutljivo vprašanje v CDU, v kateri so doslej govorili o "požarnem zidu", ki preprečuje sodelovanje stranke s skrajno desnico.
"Za radikalne stranke v tem trenutku sploh ni potrebno, da so radikalne, temveč morajo samo zahtevati nekaj povsem normalnega. Zahtevajo pa predvsem cenejše življenje in višjo kakovost življenja. Nemcem namreč življenje draži ravno pomanjkanje energetskih virov. Zaradi tega se zaustavljajo celo nekatere tradicionalne gospodarske panoge, kar pomeni, da bo še več ljudi izgubilo službo, predvsem pa bodo ljudje začeli izgubljati perspektivo. In ker obstoječa oblast glede tega ne naredi nič, temveč še vedno, že drugo leto zapored, drvi po obstoječi poti, je jasno, da se ljudje ozirajo po nekom, ki bi to naredil drugače. AfD torej sploh več ni treba zastopati radikalno desnih stališč, temveč se morajo samo javno vprašati - kaj je v interesu Nemčije?"
Tako po besedah Lukšiča nastajajo ugodne okoliščine, da politične stranke, ki so bile prej na obrobju političnega spektra, postanejo "mainstream" stranke. "Zato, ker stranke, ki bi morale skrbeti za splošni interes, tega več ne počnejo, temveč servisirajo tuje kapitalske centre. Posledično se ljudje ozirajo po alternativah. V Afriki se zaradi tega že eden za drugim vrstijo državni udari. Gre za isto zgodbo, le da tam to počne vojska, ki je najbolj moderniziran del države, v Nemčiji pa mora to narediti nekdo, ki razume, da se ne sme dopustiti propada države."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
