Jana Javornik
V desetletjih razseljevanja sem nanizala šest republik, šest monarhij in pet izobraževalnih sistemov. Bolj ali manj tekoče govorim kulturne vzorce dvanajstih držav. Poznam njihove repertoarje s specifičnimi obrazci navad in običajev. Intenzivne izmenjave kulturnih praks sem doslej preživela. Ker vodniki skozi lokalna neformalna pričakovanja niso vedno dostopni, kdaj tudi opraskana. Osebnih izkušenj vraščanj v različne skupnosti ne izmenjujem s staroselci in osebami, ki niso bili tujci ali drugi. Ta del življenja sploh ostaja skrivnost mnogih prostovoljnih migrantk. Ker je mnogim nemogoče pojasniti, zakaj in kako nas taka izkušnja spreminja. Zlasti v deželi, ki veruje v vsemogočnost imaginarne, abstraktne tujine.
Kulturna inteligenca je dragocena pridobitev. Iz izmenjav z drugimi izseljenkami izvira diagnoza, zakaj strategije privabljanja strokovnega kadra, zlasti vračanja slovenske pameti, ki jih povzema ideja "kroženja možganov", niso učinkovite. Ker spregledajo, da sta večkulturno ozadje in osebna zgodovina pomemben dejavnik drugačnega dojemanja realnosti, zlasti sodobnih generacij migrantk. In ker podcenijo temne plati vračanja, zlasti obratni kulturni šok, nekompatibilnost s kulturo družbe in kulturno žalovanje oziroma domotožje za posvojenimi državami.
Ljudje emigriramo iz številnih razlogov. Visoko usposobljene pogosto zaradi boljših ustvarjalnih (delovnih, izobraževalnih, raziskovalnih) pogojev in odprtosti družb. Sama sem se v Slovenijo vrnila dvakrat in nisem ostala. Vsak moj poskus je namreč poglobil domotožje za posvojenimi državami in potrdil psihološko tezo o kulturnih migrantkah, da mora za zadovoljujoče bivanje in dobro počutje v specifičnem okolju naša osebnost ustrezati večinski družbi.
Nadaljevanje kulture razglašenosti resorjev in ukrepov kaže na problematičen vzorec sprejemanja predpisov in upravljanja države
Zmotna je trditev, da je kulturna kompatibilnost največja v domovini. Romantična iluzija "vračanja domov" in hrepenenja namreč pogosto trešči ob realnost obratnega kulturnega šoka. Tega najbolje oriše Naomi Hattaway z ilustracijo migrantke v eseju I am Triangle (Sem trikotnik), v katerem opiše izkušnjo prebivalke dežele Okroglo, ki se odseli v deželo Kvadrat. To si deli s kvadratnimi staroselci. Postopno se vrašča v novo skupnost, a ostaja "priseljenka", "pritepenka", tujka, druga, Nekvadratka. V procesu izgublja del okrogle identitete, ki se počasi meša in staplja s kvadratno, dokler se ne rodi večkulturni Trikotnik: migrantka z identiteto, sestavljeno iz vrojene in priseljenske. Potico in regrat zamenjata semla in vloženi sled, a slovanske glasnosti ne utiša umerjenost švedskega lagoma. Po mnogih letih se Trikotnik vrne v Okroglo deželo. A z remigracijo se čudežno ne povrne tudi okrogla identiteta. Kot Trikotnik obstane nekje vmes; z novimi, drug(ačn)imi izkušnjami, perspektivami, pričakovanji in odločevalskimi modeli. Zmotijo ga populizmi, fobije, zanikanje pomena skupnosti, nemoč ljudskega glasu. Spletkarski sentimenti, zarotniška domišljija, samoumevnosti, kot sta na primer sprejemljivost komentiranja videza in spolno nevključujoče rabe jezika.
Slovenska strategija privabljanja tega ne upošteva. Primarno gradi na idejah nostalgije zdomstva in instrumentalizacije rezervacijske plače, namreč, da se bodo izseljenke pripravljene "vrniti", če bo le dohodek dovolj visok. Ta ideja spregleda mejno vrednost dohodka, podceni druge dejavnike in prepletanje kulturne modernizacije in postmodernizacije, kjer tradicionalne vrednote dopolnjujejo vrednote samoizpolnitve, svobode, dobrega življenja, možnosti osebnega in profesionalnega razvoja.
Od strasti se ne da živeti in pošteno plačilo je predpogoj. A ta izraža izkušnje emigranta in mejno koristnost dohodka, če tega ne spremljajo druge spodbude. Po raziskavi VTIS o globalno atraktivnih zaposlovalcih slovenski emigranti najbolj cenijo prepoznavnost podjetja, možnost profesionalne rasti, timsko delo, organizacijsko kulturo, ki spodbuja vzdržno okolje, avtonomijo, fleksibilne načine dela in možnosti za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, sodelovanje pri upravljanju, spoštovanje raznolikosti zaposlenih. Krajši delovni čas, pravico do odklopa, redefinicijo produktivnosti, zaupanje zaposlenim, družbeno odgovornost podjetja. A odločevalski model vključuje še vrsto spregledanih dejavnikov, kot so zasidranost in vraščenost v novo lokalno okolje, pretrganost vezi in socialnih omrežij.
Po podatkih VTIS in ASEF se 50 do 65 odstotkov Slovencev in Slovenk v tujini, ki so sodelovali v raziskavah, želi vrniti; tretjina jih o njej ne razmišlja. A pripravljenosti na obratni kulturni šok ob vrnitvi ne merijo. Mislim zlasti trke z okostenelimi digitalnimi rešitvami, kulturo prezentizma in nezaupanja, razraslostjo strahov in občutkov drugorazrednosti, anti-sentimenti in obratno ksenofobijo ("pojdi nazaj, od koder si prišla," slišimo tudi emigrantke). Soočanja z administrativnimi ovirami - od priznavanja kvalifikacij in delovne dobe, postopkov na upravnih enotah, Fursu in v bankah, ne/prenosljivost socialnih pravic (zavarovanj, pokojnin), do vpisov v vrtce, iskanja osebnih zdravnikov in ginekologov. Da se bo ob vrnitvi vsaj enako težko vključiti v sistem, kot se je bilo iz njega izpisati. Da si izgubila bitko s pridobivanjem žiga države, ki z žigi ne posluje, ali pri pomoči slovenskega delodajalca pri mednarodni selitvi.
Vsaka država ima svoje posebnosti. A nekatere ponujajo tudi programe za remigrante, s katerimi lajšajo prehode med sistemi socialne varnosti in zaščite, davčnimi sistemi. Irska, Portugalska, Švedska, Estonija. Slovenija nima svetovalnice, kjer bi na enem mestu izvedela o pravilnem zapisu v tujini pridobljenega znanstvenega naziva, menjavi vozniškega dovoljenja in prijavi stalnega bivališča, ki v mnogih državah ne obstaja. Tudi na regionalni ali lokalni ravni posebnih ukrepov praviloma ni.
Vprašanja in izkušnje slovenskega izseljenstva se med generacijami spreminjajo. Pri mlajših generacijah je država učinkovitejša pri produkciji talentov za globalno okolje kot njihovem privabljanju. Nekdaj si je sicer zastavila postati mednarodno prepoznavno središče znanja in destinacija za globalne talente. Izhajala je iz vizije internacionalizacije, ki je nujna za razvoj in vzpostavitev globalnih odnosov in povezav v svetu. A ta mora biti del celostne vladne politike in celostnega nacionalnega pristopa, nastajati kot del dolgoročnega procesa, v partnerstvu med vsemi ključnimi resorji. V bitki za globalne talente nekatere države ta spoznanja že umeščajo v razvojne načrte in razvijajo sisteme podpore vrhunskega znanja in rok ne glede na poreklo.
Obrise delovanja vlade, ki nima izgovora, da je v njej preveč raznorodnih partneric, vidimo tudi pri odnosu do tujcev. Nadaljevanje kulture razglašenosti resorjev in ukrepov kaže na problematičen vzorec sprejemanja predpisov in upravljanja države. Staroselcem morebiti drobne tehnicistične podrobnosti, ki se vedno znova znajdejo v slovenskih strategijah in zakonih, zadevajo tudi remigrantke in remigrante. Teh niti Twitter ne pripravi na vnovično snidenje z domorodno kulturo.
