(POVOLILNA DEBATA) Kritika čiste desnice: Ni prvič, da je Janez Janša spodnesel samega sebe

Če bi bil velik strateg, ne bi izpustil izjemne priložnosti za osvojitev še enega štiriletnega mandata. Imel je odprta vrata. Sestavil je čezsredinsko vlado, opozicija pa dolgo ni imela ne liderja ne močnega programa.

Priložnost je izpustil zaradi tega, ker to komunikacijsko ni bila vlada desne sredine, ampak vlada čiste desnice. NSi in SMC Zdravka Počivalška sta se zdela ob Janševih čivkih kot neenakopravna palčka v senci nekoga, ki nerazumno tvita in se obnaša samosvoje in celo avtoritarno.

Naj spomnimo na največje napake Janeza Janše.

Napačna strategija

Ni prvič, da je Janez Janša spodnesel samega sebe. Zaradi lastnih strateških napak. Pa ne le zato, ker si je s posegom v vrh skupine GEN-I sam postavil nasproti premočnega tekmeca. Strateške napake so bile globlje in se vrstijo že leta.

Največ glasov je SDS zbrala na volitvah leta 2004. To pa zato, ker je njen vodja več kot pol leta prej opustil skrajni besednjak, se povezal z mladoekonomisti, sestavil močan alternativni program in povsem potolkel LDS. Resda se je ta precej upehala zaradi afer, a je hkrati tik pred tem pripeljala Slovenijo v EU. To je bila edina strateško pomembna zmaga Janeza Janše.

Čez štiri leta je bila videti Slovenija v velikem vzponu. Volitve so bile pred krizo, z Virantovo plačno reformo pa je Janševa vlada hotela poskrbeti še za glasove javnih uslužbencev. A storila je napako, ker so bile nove plače obračunane tik pred volitvami, septembra za avgust, ko so bili ljudje na dopustu. Ker zaradi dopustov ni bilo plačila malice in prevoza na delo v polni meri, so mnogi pod črto prejeli manj na osebni račun in bili zato razočarani.

Sam sem takrat kot urednik Žurnala24 vsak dan spremljal javnomnenjsko podporo strankam. Afera Patria ni vplivala na volitve, ampak je samo homogenizirala že prepričane volivce obeh polov. Ne sredine. Ko se je po medijih začela valiti zgodba o plačah javnih uslužbencev, pa je izrazito kopnela podpora SDS-u. Zaradi začetniške poteze ob napačnem času.

A od takrat se Janez Janša ni naučil lekcije, da mora pridobiti sredino volilnega telesa. Kar je nazadnje znal leta 2004. In najbrž nikdar več ne bo ne mogel ne zmogel. S svojim tvitanjem in strankarskimi mediji prepričuje samo prepričane, ne pa sredine. S svojimi nespodobnimi izjavami pa odriva sredino od sebe. Povsem nasprotno kot leta 2004. S tem je dokončno padel mit o velikem strategu.

Nerazumne izjave

Večina ljudi v sodobnih demokracijah nima rada nespodobnih izjav. Drugače je v državah, kjer je še veliko strahu pred oblastjo. Nedeljske volitve so pokazale: pregovorno uporniška Slovenija je pokazala, da se ne boji oblasti, ampak se bolj boji negotove prihodnosti.

Morda je za koga premierjeva odločnost pomenila tudi stabilnost. A pravzaprav je bilo povsem nasprotno, ker vsebinsko to ni bila spodobna odločnost, kakršno je na desni sredini v EU najbolje v zadnjem času utelešala bivša nemška kanclerka Angela Merkel. Nespodobna odločnost namreč vodi v nestabilnost. Hkrati pa nerazumne in nespodobne izjave skrijejo v senco tudi dobra dejanja vlade.

Dvolična ekonomska politika

Dokaj neučinkovito je v strateškem smislu najmočnejša vladajoča stranka ravnala na gospodarskem področju. V prvem letu pandemije covida-19 je skoraj z odliko izpeljala gospodarske ukrepe. Potem pa je sledila dvoličnost in je ves ta kapital zaigrala:

V protikoronske ukrepe je umeščala podtikance (sporne odločitve), ki so omajali vsebinsko verodostojnost ukrepov, čeprav je bila večina teh zelo dobrih.

Pri davčnih ukrepih je ob pozitivni razbremenitvi plač predlagala razvojno oziroma socialno kapico pri 6000 evrih bruto, brez postopnega zniževanja praga na 4600 evrov bruto, kar so zagovarjale gospodarske organizacije. S tem je sama poskrbela za argument nasprotnikov, da želi dajati je tistim z najvišjimi plačami, ne pa razbremeniti inženirje.

Zdravniškemu sindikatu Fides je želela omogočiti izrazito zvišanje plač, kar bi povsem porušilo že tako razmajano razmerje plač v javnem sektorju. Plačni kaos, ki še vedno grozi zaradi takšnih dejanj, bi dodatno ogrozil zdrave javne finance. Brez zdravih javnih financ pa bosta ogrožena tudi podjetništvo in gospodarstvo.

Bonboniera za zdravnike ni bila edina takšna. Vlada je delila tudi druge bonbončke. Recimo odpustke pri računih za električno energijo. Kar vsem, četudi nekateri sploh še nismo čutili podražitve energentov. In to na račun razvoja omrežja električne energije, kar je ključno za razvoj obnovljivih virov energije v prihodnje.

In še bi lahko naštevali …

Ta vlada je podobno kot leta 2008 glede na prihodnjo zmožnost javnega dolga morda delila celo več, kot so delile levosredinske vlade. Lahko je s tujim, davkoplačevalskim denarjem zbirati volilno podporo. Ker bodo ta račun na koncu plačevali ti isti davkoplačevalci.

Če k vsemu naštetemu prištejemo še vse, kar se je dogajalo nespodobnega v medijskem prostoru, rezultat ni presenečenje. Ljudje so imeli občutek, da si nekdo zelo agresivno želi podrediti vse.

Kar pa ne pomeni, da je na drugi strani političnega spektra vse lepo. Kritika čiste desnice je samo prvi del tega zapisa. To je kritika dejanj, ki so po mojem mnenju pomembno vplivala na padec čiste desnice. Čisto desnico je v zadnjem času poosebljala zadnja Janševa vlada, zlasti zaradi prevladujočega obnašanja njenega predsednika.

Naslednja kolumna bo posvečena kritiki čiste levice: nevarnostim nove vlade, ki jo bo vodilo Gibanje Svoboda, če se bo zasukalo preveč v levo. Zlasti pri gospodarski politiki. Če je SDS zamudila zgodovinsko priložnost, da bi se utrdila na oblasti v Sloveniji, lahko Gibanje Svoboda svojo zgodovinsko priložnost šele zamudi, če Robert Golob ne bo utrdil gospodarske moči Slovenije in s tem blaginje slovenskih državljank in državljanov. Če bo to vlada čiste levice, bo to nemogoče.

Novejša zgodovina EU namreč uči, da so najbolj uspešne države tiste, kjer so najmočnejše desnosredinske in levosredinske stranke nagovarjale sredino volilnega telesa, ne pa tekmovale s skrajnimi strankami na obeh svojih polih. In hkrati zelo pragmatično skrbele za svoje gospodarstvo.

Po domače povedano: politika je preveč pomembna, da bi jo vodili green dragonsi ali viole.