Predstavljaj si!

Svoj lastni svet, malo osebno zgodovino, spočnemo na zelo nezanesljivih rečeh. Hiša našega življenja počiva na temeljih spominov, spomine pa s časom oblikujemo skladno s trenutkom, v katerem se spominjamo, da bi našli vzročno-posledično zvezo med dogodki in tako potrdili neizogibnost usode, vnaprej zapisane zgodovine življenja. Pristati na usodo pomeni imeti vseživljenjski alibi, imeti izgovor, izogniti se vsaki odgovornosti za svoja dejanja in čudna hrepenenja ali otročje sanje. Pristati na usodo pomeni vnaprej podpisati poraz, živeti kot lepi poraženec, heroj, ki ni imel možnosti pokazati svojega poguma. Pristati na usodo, pisati o njej, pomeni vnaprej odvzeti smisel vsaki akciji in s prezirom pokazati, da vse, kar počneš, delaš kljub temu, nikdar pa zato.
Nekaj je zanesljivo, nekateri naši spomini ne temeljijo niti ne morejo temeljiti v tako imenovani objektivni realnosti. Zato je popolnoma neverjetno, kljub mojemu vztrajanju, da je tako, da se spomnim dneva, da pomnim trenutek, ko je bilo objavljeno, da je bil v New Yorku ubit John Lennon. Umorjen je bil enajst dni pred mojim drugim rojstnim dnevom. To sem seveda izračunal in dojel naknadno. To je mogoče pojasniti. Ostaja pa povsem nejasno, zakaj ta datum vidim kot enega prelomnih dnevov mojega odraščanja. To, da bi lahko kogarkoli tedne prepričeval, kako se je tega dne zrušil en cel svet, tisti moj, mali, šele na začetku, ne govori ničesar o čemerkoli, razen tega, da bi koga posebno krutega, z neprožnim značajem, znalo napeljati na misel, da sem popolnoma nor, da sem izgubil razum, z opcijo, da ga nikoli niti imel nisem. Kakšen s še manj potrpljenja bi zaključil samo, da sem navaden lažnivec. Ampak jaz ne lažem. Niti nisem nor. Lennonova smrt je bila naknadno vpisana v moj osebni imaginarij kakor točka, v kateri je krivulja moje usode in usode sveta začela divje nihati, divjati v vse smeri, tako da mi je nikoli več ni uspelo ukrotiti in svoje zgodbe spraviti pod kontrolo. Ta stvar se je zgodila pred začetkom mojega spomina, a jo kljub temu vidim kot nekaj, kar mene in moje življenje veže z usodami milijonov drugih, tako kot zato moja nesreča pripada kolektivni nesreči ene cele generacije, ki je izgubila svojega Kristusa.
Kdo ve kolikič v življenju sem si predstavljal Lennonov namišljeni svet. Bilo je pred petimi dnevi. Ena od televizijskih hiš je v poznonočnem terminu ponavljala dokumentarni film o snemanju albuma Imagine. Nisem ugasnil televizorja in odšel spat. Pogledal sem ves film. Verjetno desetič v življenju. Veliko ljudi je začudenih, če ima kdo običaj, da kakšno knjigo bere večkrat v življenju ali da kak film gleda vedno znova, kadarkoli naleti nanj. Prepričan sem, da so to vsi po vrsti ljudje, ki ne berejo in ne gledajo filmov. Tako kot imamo znani ljubi kraj in ljudi, h katerim se vračamo in se počutimo, kakor da smo prišli domov, ljudi, ki sodijo natanko sem, kjer so, tako kot imamo prostor, ki mu pravimo dom, mesto, ki je naše, tako nas tudi določene knjige in filmi vračajo v nekaj, čemur bi lahko rekli varno območje. Vse v njih nam je znano, vse to smo že videli, prebrali, slišali, a nas ta dejstva ne odvrnejo in gremo ponovno prek znanega območja, v teh znanih okoliščinah, v teh jasno določenih mejah uživamo, gibljemo se suvereno in vsakič zagledamo nove detajle, ki nam potrjujejo, da človek ni nikdar popolnoma raziskal niti enega teritorija. Večina znanja, ki smo ga pridobili, so samo posplošene slike. Sploh torej ne gre za znanje. Ko se širokoustimo, kaj vse da vemo, imamo v resnici opravka le s kupom stereotipov, samo mislimo si, da nekaj vemo. Zmeraj pa poznamo samo najzanesljivejšo, najprehodnejšo pot čez ozemlje, predmet našega potencialnega spoznanja. Vse, kar je vmes, ob poti, ki smo jo zarisali skozi pokrajino, zgolj toliko da opazimo, te reči opisujemo z najosnovnejšimi značilnostmi, pripisujemo jim barvo, zanemarjajoč nianse, zanemarjamo njihovo nestalnost, menjave, ki jih s spreminjanjem svetlobe doživlja samo ta barva, dejstvo, da mnogokaj pod okriljem noči ne obstaja, izgine v mraku, mi pa smo nagnjeni k temu, da imamo za neobstoječe vse, česar ne moremo videti na lastne oči. Natanko tako arogantna bitja smo. Zato nas je moral John Lennon nagovoriti, da si predstavljamo svet, v katerem ne obstaja niti ena od stvari, za katere so mnogi pripravljeni žrtvovati svoje edino življenje. Vabil nas je, da si predstavljamo svet brez držav, brez domovine, brez religij, trdil je, da si je vse to mogoče zlahka predstavljati, a ni imel prav. Če bi ljudje bili sposobni videti v mraku, mraka ne bi bilo in človek se ne bi mogel nikdar spotakniti ob tuji grob, v spomin na neko davno odvrtinčeno življenje.