Mlakuže in jasnine

S pomladjo so zacvetele patologije avtokratskih upravnikov nekaterih držav. Njihova domišljija se je razvnela kot ogenj. V javnih nastopih toliko da ne drhtijo od vznemirjenja. In zdaj je menda končno vsem jasno, razen onim, ki jim je strah zmedel razum, da imajo takšne like v demokratičnih družbah na varnem. Normalni ljudje ne govorijo o svojih mokrih sanjah, takšni pa jih gredo uresničit ob prvi priložnosti. To je mogoče, ker so ljudje tako zmedeni in v osnovi necivilizirani, da se bolj bojijo virusa, ki bo slejkoprej mimo, kot pa uvajanja odprte diktature, ki pošilja preteča sporočila v prizorih z dolgimi cevmi na ulicah. To pa lahko traja dlje kot pandemija.
Življenje ni daleč od Čehova, tako da morajo tudi puškine cevi na ulicah prej ali slej začeti streljati. Vse to v poskusu, da na oblasti ohranijo patologijo enega človeka, čigar norost je tako nalezljiva, da so v realnosti, ki jo je zakuhala njegova paranoja, izgubili zdrav razum ljudje, ki so do včeraj delovali kot upanje, da še ni vse izgubljeno. Kakor da niti vrhunski zdravniki ne morejo verjeti, da sodelujejo z ljudmi, ki jim je policijska ura vrhunec utelešenja političnih teženj. V tej nezmožnosti verjeti lastnim očem se je izgubil potencial za spremembo in za zmago zdravega razuma. In to je veliko bolj strašno kot virus. Vladar se je skril v karanteno v televizijskih aparatih in od tam seje strah pred virusom, med vrsticami pa sporoča, da je on tisti, ki se ga morate bati. Izbira, pred katero so postavljeni državljani, je preprosta: ali on ali virus. On kot edino upanje zmage nad pandemijo. Čuden poskus izpiranja občutka krivde je to. Mlakuža, v katero lahko takšni procesi pahnejo celotne družbe, pa je široka in leta in leta dolga. Blatna je in težko izvlečeš noge. Družbe veliko lažje obolijo. Procesi okrevanja so veliko daljši in bolj boleči. Če jim kdaj sploh dovolimo, da se začnejo. Izsušiti mlakužo, ki jo naredi norost enega človeka na napačnem mestu, je težek, mukotrpen proces, morda pa, zakaj ne bi priznali, tudi zaman, če upoštevamo, da je vsaka družba nagnjena k temu, da zdrsne v svojo najhujšo možno varianto. Najbolj noro je, da se tokrat vse dogaja pred scenografijo prelepe pomladi, kakršne nismo imeli že leta, ali pa se mi samo zdi tako.